Kmalu je fotografija ušla ekskluzivnemu obvladovanju poklicnih fotografov in premožnih ljudi, ki jim je bila fotografija konjiček, in so si lahko privoščili nakup nerodne opreme. Fotografiranje se je razširilo med skoraj vse sloje prebivalstva. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so na trg prišli majhni in poceni fotografski aparati, na primer Kodakov »brownie«. Do leta 1950 je aparate imelo že skoraj tri četrtine ameriških družin, ki so z njimi posnele dve milijardi fotografij na leto. Do sedemdesetih let je bilo posnetih že devet milijard na leto. Večina med njimi je bila neformalnih, posnetih na hitro. V tem velikanskem kupu sliki se je od časa do časa pojavila kakšna mojstrovina. Človek, ki je v petdesetih letih svoj »brownie« nameril na žensko (fotografija »Neznan [fotograf]«), prav gotovo ni predvidel, da si bo z rokami pokrila obraz ravno takrat, ko bo pritisnil na sprožilec. In ni mogel predvideti, da bo posledica tega imenitna slika – dolgi prsti in koščeni komolci, v ozadju pa njiva na pobočju hriba, kar je čudovita metafora za ples fotografije z resnico. Imenitne fotografije, ki so takšne postale nenamerno, imajo z deli umetnikov realistične fotografije, na primer Dorotheo Lange in Walkerja Evansa v tridesetih in štiridesetih letih ter Diano Airbus in Robertom Frankom v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, skupne ljudi, ki so jih posneli takšne, kot so bili v resnici – koščene kmete, mišičaste rudarje in zanemarjene gospodinje, ki so delali to, kar so v resničnosti zares delali.