Slovenija je kot nekakšen otok, kjer je kranjska čebela še ohranjena, kakor je bila pred stoletji. Na zahodu mejimo na italijansko pasmo, za katero so značilni rumeni obročki na zadku in jo zato tudi na pogled hitro ločimo od naše izrazito sive čebele. V Avstriji so nekoč tudi gojili samo kranjsko čebelo, toda pred dobrim desetletjem so začeli nekateri poklicni čebelarji ilegalno uvažati tako imenovano buckfastsko čebelo in jo tako temeljito pomešali z domačo pasmo. Tudi buckfastska čebela, ki je pred 70 leti nastala v Angliji z mešanjem različnih ras in z ustrezno selekcijo, ima rumene obročke. Madžari zadnje čase pospešeno uvajajo v svoja čebelarstva italijansko ligustiko, ker smatrajajo, da bodo z njo še povečali donose medu na pasiščih akacije. Hrvati so imeli doslej dokaj čisto kranjsko sivko, ki so jo kar uspešno ohranjali z rednimi nakupi selekcioniranih matic iz Slovenije. Zdaj pa se je na njenih mejah z Bosno in Hercegovino pojavila nova, tuja rasa, ki utegne spremeniti sedanje razmere. Po vesteh, ki jih imamo, so prejeli bosanski čebelarji več tisoč čebeljih družin kot pomoč bratskih muslimanov iz Irana. Kaj bo to v prihodnosti pomenilo za usodo kranjske čebele v deželah nekdanje Jugoslavije, lahko samo slutimo.