Načrt je bil, da vlak stoji 20 minut, da bi ta čas odpeli vagon in ga spravili na rampo, kot da je ‚poseben’. Ker pa je bilo vse to improvizirano, se je zavleklo, nič ni teklo po načrtu in zbirala se je vse večja gneča. To je iznajdljivi Tonček izkoristil, zablestel s svojim govorom v ‚abesinščini’ in – stopil v zgodovino. Šele potem so z vlaka nekako spravili tudi konja. Pripeljal ga je petnajstletni domačin, ki so ga na hitro namazali z globinom in odeli v rjuho. Brinca in jaz sva držala fotografa, da v gneči ni padel s klopi. Pavla Logar je bila poklicna fotografinja in je imela v Bohinju salon. V njeni izložbi, na občinski oglasni deski in v Butkovičevi trgovini so nekaj časa visele njene fotografije te dogodivščine, potem pa skrivnostno izginile. Menda se je oblast, ko je stvar začela odmevati, ustrašila, da bi povzročile diplomatski spor.