Zdaj sem poklical strica. Odgovoril mi je, vendar je bil že predaleč, da bi mu razložil, za kaj gre. Zaslutil sem, da se bom moral sam lotiti iskanja obeh pogrešancev. Če sta skrenila s poti, bom prej ko slej zagledal njune stopinje! Ker se je pot skoraj zravnala, sem kljub utrujenosti nekaj deset metrov pretekel. Z gorskimi čevlji na nogah to sploh ni bilo preprosto. Srce mi je butalo od napora in strahu hkrati. Njegove udarce sem čutil v glavi. Zgražal sem se nad stričevo ravnodušnostjo. Očitno tudi on ni bil nezmotljiv! Vendar je bila takšna napaka lahko usodnejša od vseh doslej. Šlo je vendar za življenji dveh ljudi, ki jima je z menoj vred želel samo dobro!