Tu pa se mladostniško prestopništvo še ni končalo. Pri desetih letih sem stricu s pisalne mize ukradel ček, ker mi med nakupovanjem ni hotel kupiti igrače. V podeželski hiši moje prababice Mémé Denise, kjer je živel, sem se vtihotapil v njegovo sobo, odprl predal pisalne mize ter iz njegove čekovne knjižice iztrgal ček. Večkrat sem ga že videl plačevati na tak način, zato sem bil prepričan, da je to vse, kar moram storiti. Preprosto vstopiš v trgovino, izbereš blago in trgovcu plačaš s čekom. Vrnil sem se v trgovino po igračo, prodajalka je ošinila prazen ček, dvignila slušalko in poklicala strica. "Vaš nečak je prišel z nepodpisanim čekom," sem jo slišal, medtem ko sem se nervozno prestopal z ene noge na drugo. Tisti trenutek sem se zavedel, da sem ga hudo polomil in sem v pravi godlji. Stric Pierre, sicer mamin stric in v resnici čudovit človek, me je ob vrnitvi domov, vidno razburjen, močno udaril. Zajokal sem. To me je raztogotilo in pripravilo do sklepa, da se mu ob prvi priložnosti maščujem. Splazil sem se v njegovo spalnico, iz garderobe izvlekel nekaj njegovih oblek ter jih sedé zarezoval s škarjicami za nohte. V naslednjih dneh si je stric zaželel obleči enega od svojih suknjičev. Takoj je opazil učinke mojega dela in planil k prababici, da bi ji pokazal razrezan suknjič. Po začetni osuplosti je Mémé Denise nagnila glavo nazaj in se zasmejala: "Vesela sem. Skrajni čas je že, da zamenjaš te neugledne grde obleke." To ga je še bolj razburilo. Zagotovo si je mislila: "Prav ti je. Kaj pa si tako zloben. Kupil bi mu tisto igračo, saj si poln denarja, deček pa ne."