Če se ozremo po pragozdovih jugovzhodne Azije in Filipinov, tam naletimo na najdaljšo strupenjačo, tudi do pet metrov in pol dolgo kraljevsko kobro (Ophiophagus hannah), ki je zelo hitra kača in se večinoma prehranjuje z drugimi kačami. Slovi po tem, da je edina znana kača, ki si za svoja jajca zgradi gnezdo, se pa tudi zapodi proti vsakomur, ki si drzne v njeno bližino. V času, ko se kraljevske kobre parijo - najraje na sončnih džungelskih poteh - z delovnimi sloni ne hodijo po njih, ker se je že zgodilo, da je od spolnih igric razburjena kraljevska kobra usekala debelokožca ob noht, kjer je njegova sicer debela koža najtanjša in najbolj občutljiva, in tudi več kot dve toni težka žival ni preživela njenega ugriza. Kot smo dejali že za grmovko, so tudi druge pragozdne strupenjače krive za majhno število človeških žrtev, ker živijo v goščavi, kamor človek le redkokdaj zaide, kaj šele, da bi tam prebival. Ne le, da grmovka in kraljevska kobra ne pomenita nevarnosti za človeka, celo čedalje bolj redki postajata. Te velike kače so dober kazalec za kakovost gozda, saj ob njegovem najmanjšem onesnaženju prve izginejo, podobno kot veliki mački, leopard in jaguar. Medtem ko grmovka ali kraljevska kobra zaradi svoje velikosti zasedo plenu postavljata na tleh, se v goščavah pragozda v strahu pred kačami še skoraj pogosteje oziramo navzgor, v vejevje nad nami, ki je imenitna za zasede manjših strupenjač. Te imajo sicer na našo srečo manj strupa, vendar na našo smolo, ker živijo nad tlemi, ugriznejo človeka v glavo, vrat ali prsi, kjer se strup hitreje resorbira kot v rokah ali nogah. Kljub temu zaradi šibkejšega strupa žrtev le redkokdaj podleže. Pri razvpitem srednje& in južnoameriškem zelenem Schleglovem gadu, denimo, je zanesljivo znan le en primer smrti & nesrečnika je ugriznil v jezik. Tudi drugod po svetu nam z dreves grozi razmeroma malo zares nevarnih kač, v Afriki plašna zelena mamba in še bolj plašni boomslang, v Aziji pa nekaj vrst zelenih bambusovih gadov. Posebno zanimiv je boomslang (Dispholidus typus), za katerega so dolgo mislili, da sploh ni strupenjača ali da vsaj človeku ni nevaren. Tudi ta je zelen, spada med gože, v nasprotju z večino strupenjač pa ima po tri strupnike na vsaki strani zgornje čeljusti, bolj zadaj, tako da mora kar pošteno zagrabiti plen in ga žvečiti, da bi vanj vbrizgnil dovolj strupa. Če se ga hitro otreseš, posledice ugriza niso hude, če pa strup prodre v krvni obtok, so grozljive. Da je bila ta kača dolgo razmeroma slabo poznana in da se njene strupenosti niso zavedali, nam priča naslednji dogodek. Petindvajsetega septembra 1957 si je skupina herpetologov v čikaškem naravoslovnem muzeju ogledovala kačo, ki so jim jo poslali iz tamkajšnjega živalskega vrta, da bi jo identificirali. Vedeli so, da je iz Afrike, imela je značilno obliko glave, grebenaste luske na hrbtu in bila je živo zelene barve. Ni jim bilo težko ugotoviti, da imajo pred seboj boomslanga, potem pa se je zapletlo. Dr. Karl Schmidt je kačo, ne da bi pomislil, prevzel od kolega tako, da jo je prijel malce predaleč od vratu. Zelenka se je pri priči obrnila in ga ugriznila v palec. Njeni strupniki so se mu zadrli le kake tri milimetre globoko. Dr. Schmidt si je zapisoval, kaj se je nato dogajalo: "Iz luknjic je tekla kri in krepko sem jo izsesal. Med vožnjo z mestno železnico med 4.30 in 5.30 popoldne mi je postalo slabo. Doma me je med 5.30 in 6.30 začelo tresti in temperatura se je dvignila na 38.7 stopinje Celzija. Začela mi je krvaveti ustna sluznica. Dvajset minut po polnoči: več bolečin v območju trebuha. Malce nemirnega, občasnega spanja do štirih zjutraj..." Po zajtrku se je dr. Schmidt počutil precej bolje. V muzej je telefoniral, da se bo naslednji dan vrnil na delo. Poležaval je, opoldne vstal in obedoval, kmalu vse izbruhal, nato pa so se ga lotile težave pri dihanju. To je postajalo čedalje bolj naporno, tako da je njegovo lovljenje sape odmevalo po vsej hiši. Žena je ob pol treh poklicala rešilca, toda, ko so ga pripeljali v bolnišnico, je bil že mrtev. Avtopsija je odkrila močne notranje krvavitve po vsem telesu. Smrt je nastopila zaradi paralize pljuč in krvavitev v možganih. Izkazalo se je, da je bila kača še nedorasel boomslang, o katerem dandanes vemo, da ima celo močnejši strup kot zloglasni kobra in mamba. Bolj razvite kače, gadi in strupeni goži (kobre, mambe, koralnice in kraiti), živijo od večjega in teže ulovljivega plena: glodalcev, ptičev, kuščarjev in drugih kač - skratka živali, ki se zmorejo braniti ali hitro pobegniti. Zato imajo te strupenjače učinkovitejše orožje kot boomslang: njihova strupnika z brazdami ali s kanali, po katerih se strup pocedi v žrtev, sta spredaj v zgornji čeljusti. Korena injekcijskima iglama podobnih strupnikov sta s cevko povezana s strupno žlezo. Ta se ob ugrizu skrči in strup pod pritiskom pošlje v zob. Sposobnost, da vbrizga strup čim hitreje, je pomembna za preživetje strupenjače. Tak njen napad traja včasih le delček sekunde in v tem času mora žrtvi vbrizgati polno dozo strupa. Ker je stik s plenom tako bliskovit, se ji žrtev ne more izgoniti. Strupniki strupenih gožev in morskih kač so razmeroma kratki, v primerjavi z "zložljivimi" strupniki gadov.