Pred dvema letoma je v Cannesu, potem pa še na Liffu zažigala Smrt gospoda Lazarescuja ( Moartea domnului Lazarescu , 2005), ki je dobila tudi posebno nagrado kritikov. Junaka, dobrih šestdeset let starega gospoda, ki po ženini smrti živi sam v zanikrnem stanovanju, začnejo nenadoma pestiti hude zdravstvene težave, zato pokliče rešilca, s tem pa se začne njegova trnova pot, saj pod budnim očesom dokumentaristične kamere, ki ji je osnovni napev minimalizem, pade v kremplje zdravstva. Podajajo si ga iz ambulante v ambulanto, srečuje vse možne osebe; od tistih, ki mu poskušajo pomagati, do arogantnežev, ki jih bolj zanimajo lastni problemi, vse manj pa sam Lazarescu. Ta počasi izgublja identiteto in ga je v vseh pogledih vse manj iz minute v minuto. Kot je takrat zapisal Miha Mazzini: »Prekrivajo ga druga telesa, druge zgodbe, vsakdanji pogovori, življenje, ki teče naprej. Zaradi možganske kapi izgublja tudi spomin in sposobnost govora, raztaplja se v čakalnicah, tone v nič. Uide mu seč in zamenjajo mu hlače, potem še suknjič, izgublja obleko. Nazadnje ga pobrijejo še po glavi in povsem slečejo. Vmes smo izvedeli, da je njegovo srednje ime Dante, film pa se konča v trenutku, ko ga prevzame bolničar Virgil.«