Gospa iz Zaloga v Ljubljani, ki noče biti imenovana, saj so ljudje, ki o njih govori, njeni sokrajani, je na otvoritvi prve Hoferjeve trgovine doživela teror, ki ga ne bo pozabila do konca življenja. »Rada imam lepe robčke in v letaku sem videla, da jih v Hoferju imajo. Prišla sem, ko je bila trgovina že nekaj časa odprta, pred vrati pa je še vedno čakalo kakih 200 ljudi. Varnostniki so na vsakih 20 minut odprli vrata, da ne bi bilo v trgovini prehude gneče. Postavila sem se na rob, tja, kamor spravljajo vozičke. Vrste seveda ni bilo, ljudje so bili nagneteni pred vrati trgovine. Za mano sta stali dve močni, prsati ženski in kar naprej tiščali vame. Prosila sem ju, naj me ne porivata, saj ne bomo tako nič hitreje na vrsti. Ena me je sunila s komolcem v prsni koš, iz ust pa so jima letele takšne psovke, da jih v življenju ne pomnim. Bila sem prasica, kuzla, vse, samo človek ne! Potem so se odprla vrata in ljudje so planili kot ponoreli biki. Množica me je kar dvignila in nosila sem ter tja. Bilo je noro, nečloveško. Starejšega gospoda so podrli na tla in kar hodili po njem. Na klic, da je padel, pa je bil odgovor: Pa kaj potem, naj vstane! Bilo me je strah in kričala sem, naj me spustijo nazaj, da hočem ven. Kričali so name in me žalili ter tako močno pritisnili s prsnim košem v vodilo za vozičke, da mi je postalo slabo in sem omedlela. Na srečo so me odnesli ven in poklicali rešilca. Povedati moram, da je bilo Hoferjevo osebje zelo prijazno. Varnostniki so prosili ljudi, naj se umaknejo, počakajo, pa jih nihče ni poslušal. Prodajalke so mi prinesle vodo in poskrbele zame. Bila sem čisto iz sebe. Nikoli ne bi verjela, da se ljudje lahko tako vedejo. To ni bilo človeško, to je bilo živalsko besnenje, neopisljivo. Zaradi poškodb sem morala nositi ovratnico, gneče pa se bom gotovo do konca življenja izogibala. Česa takšnega nočem več doživeti!«