pil k njemu vodnik Harold Trout in mu na obraz prislonil pištolo: »Daj, dohtar, bodi no resen.« Bowman je vedel, kaj želi Trout, vendar je bilo to zoper njegovo prisego. »Postal sem bolničar, da bi reševal življenja, ne pa jih uničeval,« se spominja, kaj mu je rekel. Ker je Trout videl, da ga ne bo ubogal, ga je odrinil in v fanta izstrelil tri naboje. Bowman je ostal brez besed. Bilo ga je preveč strah, da bi protestiral oziroma rekel karkoli. Postalo je očitno, da bo šel bik tja, kamor je šel štrik. Hawkinsonovo neprimerno vedenje je spodbudilo preostale vojake, češ, če lahko on, zakaj ne bi še mi? Tako so svoj bes, posledico tega, da so bili še vedno v dolini namesto v baru in opravljali delo, ki bi ga morala redna vojska, sproščali s pobijanjem in streljanjem nedolžnih ljudi. Naslednje jutro je spet zahreščala radijska postaja. Upali so, da bo končno prišel ukaz, naj zapustijo dolino Song Ve, vendar se to ni zgodilo. Ukazali so jim, naj patruljirajo ob reki, zberejo morebitne civiliste in pokličejo helikopter, da jih bo evakuiral. To je pomenilo še najmanj teden dni terena, zato so bili zelo jezni. »Vse v dolini je naše. Tukaj nimamo prijateljev, razumete? Tukaj nimamo prijateljev! Tukaj ne sme biti nihče!« jim je s hripavim glasom vpil Hawkins. Razdelili so se v štiri skupine in vsaka je odšla po svoji poti ob reki. Prva je kmalu naletela na dva slepa starca in dečka, ki ju je vodil. Zajeli so jih in poklicali helikopter. Medtem ko so čakali nanj, se je med vojaki razvila debata, da sta starca najverjetneje ovaduha, zato so ju pahnili na tla in pokončali z rafali. Bolničar Forrest Miller je zavpil: »Saj sta samo kmeta!« »Vietkongovca sta, verjemi,« mu je rekel eden od vojakov, ki so izvedli eksekucijo. Tedaj se je ozrl še proti dečku in vprašal druge, kaj naj stori z njim. Na dečkovo srečo so takrat v daljavi zaslišali helikopter. Medtem je druga skupina v eni od pogorelih vasi naletela na starca. Upiral se je evakuaciji. Brez vsakršnega dokaza, da je vietkongovec, so ga ustrelili in mu nato v roko potisnili bombo, da bi nadrejenim »dokazali«, da jih je hotel ubiti. Manuel Sanchez, ki je vodil tretjo skupino, je bil še dovolj priseben in ni želel, da bi se kaj podobnega dogajalo tudi v njegovih vrstah. V mraku so naleteli na dva neoborožena moška, eden od njiju je priznal, da je vietkongovec. Sanchez je ukazal, naj z njima počakajo do naslednjega jutra, ko ju bo pobral helikopter, vendar se Hawkinsu ni ljubilo čakati na jutro: dvema svojima možema je ukazal,