Pri vznožju stene je deževalo. Danny in Fabio, čigar glavi, presenetljivo, nista bili markirani, sta Mariu, ki je kričal od bolečin, sezula plastični čevelj. S Philipom sva s slabostjo v želodcu opazovala, ko je spodnji del noge opletal okoli, kamor je hotel čevelj, kot da bi imel še eno koleno. Ko je bila plastična lupina odstranjena in s krvjo prepojena nogavica potegnjena navzdol, je Philip globoko vzdihnil, ko je zagledal kost, ki je predrla golen. Ko se je noga premaknila, se je iztisnila debela kepa temne krvi in spolzela po meči. Stresel se je. Vsak je storil svoje: nekdo je postavil zasilni šotor, ki ga je domiselno spakiral Danny, drugi so oskrbeli rano in imobilizirali nogo s smučarskimi palicami, Fabio je stekel dol, da bi poklical helikopter. Potreboval bo šest ur, če se ne bo obiral. Philip je, potem ko je opravil svoje, stisnil glavo med dlani. Gledal sem ga, kako ga tiho muči herkulski občutek krivde, za kar je bil storil.