Karl Erjavec je v fotelj obrambnega ministra sedel brez znanja o resorju, brez osebne karizme, brez avtoritete in zgolj s ščepcem politične moči, ki jo ima kot predsednik najmanjše koalicijske stranke. Bil je neznanka, zato so uslužbenci ministrstva pred njegovim prihodom poizvedovali, kakšen človek je, kaj si lahko od njega obetajo. Takrat se je odgovor zdel na dlani – kot bivši uslužbenec varuha človekovih pravic in pravnik bo zagotovo znal stvari zagrabiti tako, da bo prav. Pa se je kmalu izkazalo, da ne gre v tej smeri. Zgodil se mu je sindrom letenja. Sindrom letenja je šala med nekaterimi visokimi častniki – ta sindrom se zgodi vsem, ki postanejo obrambni ministri. Pridejo kot povsem običajni ljudje, ko pa čez nekaj dni ugotovijo, da si lahko kadar koli pokličejo helikopter, se usodno spremenijo. Erjavec ni izjema – kmalu se je zapletel v afero, ko je najel zasebno letalo in skupaj z ženo nekaj dni potoval po Evropi, ob vrnitvi domov pa so ga na Brniku čakali novinarji. Da bi se skril pred njimi, je letalo usmeril na vojaško ploščad in mimo mejne kontrole zbežal čez mejo. Za afero je kasneje obtožil nekakšne temačne sile, se sprenevedal pred javnostjo in potem iz ministrstva nagnal nekaj pomembnih obrambnih strokovnjakov, vključno z Jožetom Sečnikom, ki je danes v igri za kmetijskega ministra.