»Merlin ima prav,« pripomni Ginevra. »Zadnjič si rekla, da se moti,« jo zavrne Artur. »Tebi na ljubo sem povzdignil Grifleta v viteza.« »Ne moreva se oba motiti,« hripavo vztraja Ginevra. »Takle obetaven mladenič; ne smeš dopustiti, da bi odšel.« Lancelot poklekne pred kralja. »Čist v duhu,« začne, »čist v telesu … postavil se bom po robu zlu …« Brez naglice, vendar željno Artur iz kamna prisluhne Lancelotovemu glasu. In zdaj mu z Ekskaliburjem kralj podeli viteško čast: trikrat ga potrka z njim po desnem ramenu. »Pojdi v cerkev,« reče Artur. »Izpovej se in prejmi obhajilo. Ko se boš vrnil, ti bom pripasal tvoj meč.« Lancelot se prikloni pred kraljem, s pogledom ošine Ginevro in nato zapusti dvorano. Vendar ne odide naravnost v cerkev. Najprej zavije k ranjenemu vitezu, ki leži v kamri. »Jaz bom ozdravil tvoje rane,« reče. »Tega ne moreš,« pove vitez brez imena. »Razen če prisežeš, da me boš maščeval. Se spopadel z vsakim od moških, zvestih vitezu, ki mi je zadal te rane.« »Prisežem.« »Zelo mlad si,« pripomni vitez. »Bolje, da umrem jaz kakor ti,« reče Lancelot. »Morda si eden najžlahtnejših vitezov v tem kraljestvu, jaz pa se nisem izkazal še z nobenim dejanjem.« »Če si tudi v dejanjih tako spreten kot v besedah,« meni ranjeni vitez, »potem ti ni nikjer enakega.« Zdaj se Lancelot skloni nad viteza brez imena. Zelo nalahno, da vitez komaj čuti, mu potegne rezilo meča