»Naši borci so pokazali pogum, požrtvovalnost, vztrajnost in visoko stopnjo morale, ko so se vsak dan bolj približevali cilju - osvoboditvi Vukovarja. Vsi, ki sodelujemo v tej vojni, smo rojeni po drugi svetovni vojni. V tej vojni smo se učili in postajali heroji!« Besede podpolkovnika Miodraga Panića, načelnika štaba motorizirane brigade, so bile uvertura v pretresljivo pripoved o žrtvah med srbskimi vojaki in civilisti, nad katerimi »je visela grožnja genocida«. Nato spoznam glavnega junaka vukovarskega epa, vrlega Veselina Šljivančanina iz štaba operativne skupine Jug. Majorja, ki, po nekaterih podatkih, prihaja iz KOS-a. Preden je pred mesecem dni nenadoma zamenjal bivšega poveljnika vukovarskih oblegovalcev, je menda poveljeval elitni XII. specialni enoti. V bojih za Vukovar se je izkazal z dobro taktiko. S sočasnimi napadi pehote in oklepnikov mu je uspelo zlomiti odpor branilcev. Prav on je bil ta, ki je najbolj zaslužen za padec Vukovarja. O njem smo kasneje slišali nekaj nepreverjenih zgodbic, ki se nikakor ne skladajo s sliko prijaznega oficirja. Kot naj bi nekaterim novinarjem trdili rezervisti - očividci, naj bi vrli major odobril likvidacijo ujetnikov med veseljačenjem po zmagi v Vukovarju. Nekateri so celo trdili, da je zahteval, naj zanj prihranijo vsaj dva ali tri, »da bo sam opravil z njimi«. Na kratko, za njim naj ne bi ostajali ujetniki. Zato naj bi Hrvati, predvsem gardisti, zenge, kot jih imenujejo v Srbiji, ujeti v podzemnih hodnikih bivše tovarne Borovo, imeli še srečo, da so jih zajeli niški padalci. Toda prenapolnjeni avtobusi zeng, ki so jih ves čas odvažali iz pustega mesta, niso bili najbolj prepričljiv argument za resničnost teh zgodb.