Po slovenskih vaseh se je ob praznikih, v preteklosti predvsem ob cerkvenih, vedno pokalo z možnarji. Tudi v Mežici je bilo tako. Le da so tamkajšnji strelci, ki imajo v svojih vrstah izkušene minerje, nekdaj zaposlene v rudniku svinca in cinka v Mežici, želeli svoje početje legalizirati. A tudi med čakanjem na papirje, kot sami rečejo, niso prenehali streljati. Znašli so se po svoje. Zgodilo se je, da so birokratski mlini mleli tako dolgo, da so odgovor na vlogo za pokanje dobili šele dan ali dva po tem, ko so streljanje že opravili. Prav tako ni nobena skrivnost, da so se pri nabavi smodnika morali znajti, kakor so vedeli in znali, in pri tem ubirali včasih tudi nekoliko »čudna pota«. Nekoč ko so v eni izmed koroških far streljali za lepo nedeljo, so jih obiskali policisti in jih napotili k sodniku za prekrške. Položnico s prisluženo kaznijo je sicer prijazno poravnal župnik, ki je strelce gostil, a druščini je prekipelo. »Svoje početje moramo spraviti v pravne okvire,« so se odločili in poiskali najprej tolažbo, nato pa pomoč pri policistu Robiju Slodeju iz Mežice. Ko je mož vzel vajeti v svoje roke, so bili papirji v nekaj mesecih urejeni in mežiški strelci tako navdušeni, da so Robija želeli za svojega vodjo.