so dodatno utrjevali gradove, naša mesta so morala obnoviti in utrditi obzidja. Da bi zaustavil turške vpade, je Friderik III. leta 1471 razglasil Kočevje, leta 1477 Lož in Krško ter leta 1478 Višnjo Goro za mesta. Ležala so ob vpadnih poteh in tako naj bi njihova obzidja vsaj delno zaustavila Turke. Kmetje so začeli utrjevati cerkve na primernih mestih z obzidji, stolpi in obrambnimi jarki. Redkeje so zgradili posebne stavbe. Uporabljali so tudi kraške jame. Vhode nekaterih so dodatno utrdili. Znotraj taborov so iz lesa zgradili manjša skladišča, kamor so spravljali pridelke, hkrati pa organizirali stalno stražo. Leta 1460 se omenja prvi tabor, ki mu je sledilo v nekaj stoletjih še okoli 350 utrdb. S pomočjo oblasti so zgradili tudi poseben obveščevalni sistem. Ker so bile naše dežele manj poraščene z gozdovi, so na številne vrhove postavili stražarje, ki so ob pričakovani nevarnosti stalno bivali ob grmadah lesa. Ko so iz vpadne točke z zažigom grmade signalizirali nevarnost, so se prižgale tudi one v notranjosti. Dodatno so ljudi opozarjali tudi s pokanjem z možnarjem in zvonjenjem: bili so plat zvona. Vladar je reorganiziral vojsko, saj plemiška, leta 1475 je bila hudo poražena pri Bizeljskem, ni bila sposobna zavrniti nasprotnika. Zato so plemstvu naložili glede na donos posesti posebne davke za plačilo najemnikov, po potrebi pa so mobilizirali tudi podložnike. Tudi v četrtem obdobju, ki je trajalo od 1520–1532, to je bil čas sultana Sulejmana II. Veličastnega, je bilo izjemno dramatično. Evropa si ga je predvsem zapomnila zaradi bitke pri Mohaču leta 1526, ki pomeni konec Ogrske. Zlasti veliko so pretrpela obmejna področja. Številni ljudje so jih zapustili in ob slovensko hrvaški meji so nastale velike pustote. Štajersko so takrat prvič prešle enote redne turške armade, ki so se leta 1532 vračale z obleganja Dunaja. Tudi tokrat je bil cilj vpadov izčrpavanje našega ozemlja, tako v blagu kot v ljudeh. Turki niso jemali samo dečkov, ampak zelo radi tudi dekleta, ki so jih navduševala s pšenično barvo svojih las. V petem obdobju od 1536–1560, ko so se meje turške države ustavile le še petnajst kilometrov od Kranjske, je njihova intenzivnost začela popuščati. Zadnji turški napad na Kranjsko naj bi bil leta 1559. V strahu pred Turki so mnogi prebivalci zapuščali domovanja. Kot smo že omenili, so v obmejnem pasu na obeh straneh meje