Prejšnja oblast pokanja z možnarji - podobno kot pritrkavanja na zvonove - ni preveč marala. A k sreči so se še našli ljudje, ki se jim je zdelo vredno in prav tradicijo ohraniti. Prvi, ki se je po letu 1990 v Mežici znova spomnil na streljanje z možnarji, je bil domačin Franc Friškovec. Kljub petinosemdesetim letom je še letos za veliko noč možnarje nasipal s smodnikom, potem pa se odločil, da se umakne. Njegovo delo nadaljuje skupina štiriindvajsetih mož. Vsi so »izprašani strelci«, trije med njimi, Dominik Lesjak, Aleš Miler in Ludvik Potočnik, tudi poklicni minerji iz mežiškega rudnika. Streljajo s petindvajsetimi možnarji, ki so jih naredili ravenski železarji iz materiala za topovske cevi. Največji med njimi je 38-kilogramski, ki ga postavijo predse samo, kadar se fotografirajo, saj si ga sicer ne upajo prižgati. Le enkrat so ga, pa še takrat so potrebovali kar nekaj časa, da so izbrali korenjaka, ki se opravila ni ustrašil. Bojazen pred njim je upravičena, saj je bila eksplozija tako močna, da so se pošteno stresla tla in je možnar zabilo v bližnji štor. Strelci so potrebovali kar dve uri, da so ga izkopali.