Ves čas, kolikor ga je še ostalo do predstave, je Hochstäter jahal gor in dol po K. in ljudem veleval to in ono. Velikokrat je šel na njive in delavcem kar s konja ukazoval kako naj delajo. Vsakič, ko je srečal župnika in ga je ta skušal pripraviti do pogovora se je Hochstäter obrnil stran in ga vztrajno ingnoriral. Dan za dnem je vadil svojo vlogo, veliko pil in govoril samo še v vojaškem žargonu. Čeprav je vedel, da v kulturnem domu potekajo vaje z drugim glavnim igralcem, ga to ni omajalo. V gostilni je natakarja pripravil do tega, da ga je moral naslavljati z »gospod general.« Natakar ga je nagovrajal, naj vendarle obišče k župnika, a je bilo vse zaman. Župnik je bil zanj dezerter, s katerim bo obračunal po bitiki. Možje, ki nisosodelovali v predstavi, so si večere krajšali v gostilni. Od časa do časa se je slišalo pokanje možnarjev. Po nekaj kozarčkih so Hochstäterju vendarle pritrjevali in puslušali dolga navodila, kako naj zavzamejo Celovec. Dokler so bili trezni, so samo molče prikimavali. Ko pa jim je možgane zameglil alkohol, so še sami pričeli vpiti in zahtevati orožje, tako da jih je »general« moral vleči nazaj, kakor je sam temu rekel.