Izročil še iz poganskih časov je veliko, bistvo je ostalo, spremenila se je le oblika. Sedanje božično prepevanje v cerkvah in domovih je le pobožno upanje, da se bo vse dobro izteklo in poganski Svarožič se je preimenoval v krščanski Božič, strah pa je ostal. Staro izročilo namreč pravi, da se prav v teh dneh zbira še več zlih duhov in da je še več vragov in čarovnic, ki tako ali drugače vplivajo na ljudsko srečo. In tudi pokanje, danes petard, včasih pa pokanje možnarjev pred cerkvami in domovi, je le povzročanje hrupa, da bi se ti zli duhovi, vragi in čarovnice pregnali in da bi spet priklicali blagoslov. Naj bo to tako, da so gospodinje včasih kropile hišo z blagoslovljeno vodo, ali pa da so gospodarji zažigali brinje, ki je bila stara poganska rastlina v boju proti zlim duhovom. Po 24. decembru so namreč nastopile tako imenovane volčje noči, krščanstvo je to obdobje do 6. januarja imenovalo sveto dvanajsterodnevje in vse skupaj je bilo namenjeno predvsem upanju, da bo zime kmalu konec, da bodo zli duhovi pregnani in da bo bog pomagal, da bodo le odšli spet na polja, kjer bodo delali tisto, kar jim pomeni življenje.