Še sreča zanjo ali pa je morda tvoja teta na to računala, malo verjetno. Toda tvoj ded si ni nikoli opomogel od pogleda na okrvavljeno hčer z raztrganimi prsmi na tleh kopalnice. Med obedom se je vedla bolj ali manj naravno, no, bila je molčeča in skoraj ničesar ni zaužila ali rekla, kot da bi bila nesrečna, ko ne bi smela biti, s poročnega potovanja se je vrnila teden dni prej ali nekaj podobnega. A na to so moji starši pomislili šele potem, med obedom nihče ni posumil, kaj se bo zgodilo.« In potlej je Villalobos nadaljeval svojo pripoved o tistem, česar nisem hotel vedeti, a sem izvedel. Pripovedoval je nekaj minut. Pripovedoval nadrobno. Pripovedoval. Pripovedoval. Samo če bi odšel, mi ga ne bi bilo treba poslušati. In preden se je ustavil, je dodal: »Vsi so pravili, kako veliko smolo je imel Ranz, saj je ovdovel že drugič.« Potem je premolknil in pojedel torto, ki je prej ni mogel použiti (znova retorična žlička), medtem ko je pripovedoval podrobnosti in omenjal drugo torto, ledeno torto, ki se je stopila. A ne Luisa ne jaz še nisva rekla ničesar, tako da je odložil instrument na krožnik in se vrnil na začetek, profesor kot je bil. »Lahko si predstavljaš, da je tvoj ded, ko se je Ranz kasneje poročil s tvojo materjo, živel v trajnem paničnem stanju. Menda je zmeraj, kadar je zagledal tvojega očeta, prebledel in si z rokami zakril čelo. Tvoja babica je bila bolj vzdržljiva, poleg tega pa svoje hčere ni videla mrtve, samo pokopano. Tvoj ded je odtlej živel, resda ne dolgo, kot obsojenec na smrt, ki ne pozna datuma svoje usmrtitve in vsak dan vstane z bojaznijo, da je ravno ta dan tisti. Primerjava ni najboljša, bal se je, da bi mu umrla hči, tista, ki mu je še ostala. Spal sploh ni. Poskočil je vsakič, ko je zazvonil telefon ali zvonec ali pa je prispelo pismo ali telegram, pa tudi tvoji starši zato niso šli na poročno potovanje, stvari niso bile primerne za take radosti, dokler je živel, Madrida skoraj nista zapustila. Oče, kot je pravil, še nikoli ni videl tako jasnega primera smrti od strahu. Infarkt je bil samo izraz, izhod, lahko bi bilo tudi kaj drugega, je govoril. Ko je umrl tvoj ded, je druženje med najinima družinama pojenjalo. Leta pozneje sva ga po drugih poteh oživila midva z Ranzom. Kaj praviš.« V njegovem zadnjem stavku je zazvenelo zadovoljstvo, vsi radi delajo preizkuse in prinašajo novice. Profesor je poklical točaja in mu začuda, saj je pojedel vso torto, naročil sirovo ploščo in vino. »Lačen sem, danes nisem obedoval,« se je opravičil.