Nanni Moretti je letos v Cannesu pobral Zlato palmo. Ne za April, ampak za Sinovo sobo (La stanza del figlio). Da bi bil Morettijev timing pri nas popoln, je nacionalka pred kratkim zavrtela njegov predaprilski film, Dragi dnevnik (Caro diario), ki mu je leta 1994 v Cannesu prinesel nagrado za režijo in ki je neke sorte prequel Aprila. Oba sta avtobiografska, okej, »dnevniška«. V filmu Dragi dnevnik se je Moretti na vespi fural po praznem Rimu, monologiziral, obiskal kraj, na katerem so leta 1975 umorili radikalnega, levičarskega režiserja Pier Paola Pasolinija, monologiziral, hvalil Flashdance, monologiziral, srečal Jennifer Beals, monologiziral, se zgražal nad tem, da v Rimu poleti vrtijo le grozljivke in porniče, monologiziral, mučil kritika, ki je film Henry, portret serijskega morilca razglasil za kultno mojstrovino, monologiziral, ugotovil, da ima limfnega raka, in še naprej monologiziral, jasno, na simpatičen, lahkotno šarmanten, mediteransko angažiran, lenobno intelektualističen ferragosto način. Na tisti vespi je bil smešen - bolj smešen bi bil le Woody Allen. Ni čudno: Moretti ni nič manj egocentričen, paranoičen, tesnoben, fobičen in samoironičen od Woodyja Allena. Tudi s smrtjo je obseden. Na anekdotičen način, se razume. In seveda, zelo rad govori o filmih, zlasti kakopak o tistih, ki izgledajo tako, kot bi jih režiral Pasolini, recimo Flashdance, huh. Če vprašate mene, potem je Henry, portret serijskega morilca nič več in nič manj kot ameriška verzija filma Salo ali 120 dni Sodome. Ki ga je režiral Pasolini. Moretti je kultni režiser, kar pomeni, da ima svojo stalno, zvesto publiko in da ve, kaj hoče ta publika slišati. In ta publika očitno hoče, da ji Nanni hvali režiserje, za katere je že slišala, in da brije norca iz filma, ki ga ni nikoli videla. To je publika, ki hoče predvsem kulturno varnost - ki konzumira le preverjene filme, le filme, o katerih se vsi strinjajo, in ki hoče slišati, da ni v zadnjih letih nič zamudila. Specifično, Morettijeva publika hoče slišati: nič ni več tako, kot je bilo. Niti filmi. Niti politika. Slišati je kot levičar, ki je pravkar pojedel torto. Ne, kot levičar, ki je pravkar izgubil volitve.