Toda vsakdo ni primeren za presaditev pljuč. Presaditev pljuč za Slovenijo opravljajo na Dunaju v univerzitetni bolnišnici AKH po predhodni pripravi in v sodelovanju s Kliničnim oddelkom za pljučne bolezni v UKC. Prav tam so Aljo še pred koncertom njenih ljubih RBD pregledali, preiskali in preverili medicinsko dokumentacijo. »Najpomembnejše je bilo spoznanje potencialnega kandidata za presaditev pljuč, torej mene, izredno pomembna pa tudi moja motivacija: takrat sem bila izredno vesela in razpoložena in vsi so se strinjali, da sem primerna za presaditev pljuč.« Seveda mora biti bolnik na zelo zahtevno operacijo zelo dobro pripravljen in res močno motiviran, kajti na presaditev pljuč gre le težek bolnik, za katerega predvidevajo, da je pred njim le še leto dni življenja. Tudi Aljo so po končanih preiskavah uvrstili na čakalno listo – na primeren organ se lahko čaka tudi leto ali dve. Za Aljo je bilo težje dobiti primeren organ zaradi teže in konstrukcije, saj morajo biti pljuča dajalca ustrezne velikosti in krvne skupine. Toda urgentna lista, ki ji jo je prineslo urgentno stanje, ker ni mogla več sama dihati (»Rekli so mi, da ne vedo, ali bom zdržala še kakšen mesec!«), je obrodila sadove. Konec septembra so se za Aljo našla ustrezna pljuča. S helikopterjem so jo odpeljali na Dunaj, operacija – presadili so ji obe pljučni krili – je trajala osem ur, po njej pa je še tri tedne preživela na intenzivnem oddelku; prve dni je še imela zahtevno umetno ventilacijo pljuč. In seveda je takoj dobila preventivno antibiotično zaščito in začela dobivati imunosupresivno terapijo, torej zdravila proti zavrnitvi organa. »Seveda je po teh zdravilih veliko neželenih učinkov – poraščenost, depresija, zrediš se (Alja je imela v tistem času trideset kilogramov, danes jih ima enainštirideset!).« Ko jo je mama videla malo zatečeno po operaciji, je rekla, kako lep je njen otrok! Mama kljub še dvema otrokoma (sedem in trinajst let), za katera so skrbeli zlati sorodniki, ni niti za hip pomišljala, da ne bi bila z najstarejšo hčerko, ki jo je zelo potrebovala. Zato je bila ves čas zraven, tudi v bolnišnici. »Tretji dan se je zbudila, prvič odprla očke (smeh) in videla sem, da je vse v redu!« Zdravljenje se je nadaljevalo še na otroškem oddelku in na Dunaju je Alja preživela šest tednov, toda kmalu po operaciji, še na intenzivnem oddelku, se je začelo učenje novega življenja. »Ni šlo z lahkoto,« se spominja mama, »bila je malo trmasta. Malo je obupala, ker se je podaljševalo bivanje v bolnišnici, spet je zaspala, znova so jo intubirali! Povedala sem ji, da se je treba boriti – in borila se je, ker je želela govoriti!« Alja razlaga: »Na intenzivnem oddelku sem se morala naučiti dihati počasi, saj sem dolgo časa dihala hitro, ker mi je primanjkovalo kisika, delala pa sem tudi vaje za mišice, ker so bile zelo oslabele, za moja pljuča pa je bilo dobro, da sem sedela. Po desetih dneh so mi odstranili cevko iz pljuč in končno sem po dolgem času lahko pojedla obrok. Pojedla sem veliko in tudi zdaj kar naprej jem in jem, ker imam velik tek, ki ga prej nisem imela.« Na otroškem oddelku, kamor so jo premestili, je bila terapija poleg zdravil vsakodnevna hoja. »Morala sem pridobiti ravnotežje in hoditi, končno sem lahko z novimi pljuči odšla ven in zadihala svež zrak. Počutila sem se prelepo – čudovito, ko so me prišli obiskat moji najdražji.«