"Oči sem imela polne slaščic. Spremljevalca nisem mogla zbrano poslušati ali gledati, če je bila tam vitrina s torticami. V družbi vrstnikov sem jedla veliko več kot oni. Že kot otrok sem bila v gostilni sposobna pojesti obrok za odraslega. Jedla sem s starši, nato še kosilo pri babici. Kot najstnica sem skušala jesti bolj zdravo, a sem namesto rezine ananasa pojedla kar dva cela ananasa! Bolečine v trebuhu so me iz dneva v dan opozarjale, da je bil obrok znova preobilen," pripoveduje svojo zgodbo komaj 21-letna Iva, ki se je zatekla v AO. Zdaj ko obiskuje slovensko skupnost Overeaters Anonymous, trdi, da je sposobna iti v gostilno ali slaščičarno brez težav. "Saj lahko prosim le za mineralno vodo ali čaj, oboje imajo povsod. Sama lahko izbiram, kaj želim naročiti in kako nadaljevati v življenju," je trdna.