Martin Brecelj in predavatelj Edvard Kovač (foto DPD) življenja. To pa zato, ker ni sposobna medkulturnega dialoga, kajti ta pomeni predvsem medverski dialog. Stik z drugače ali drugovernimi sili k verski prebuditvi in morda k notranjemu prebujenju lastne vernosti; vse to pa nikakor ne more biti množični pojav. Če je ob koncu antike krščanstvo nastopalo kot nova religijska kultura z zdravo moralnostjo, ki je ponesla antiko novim ljudstvom, je danes krščanstvo na družbeni in kulturni ravni tako šibko, da ne zmore predati novim narodom dosežkov naše civilizacije (človekove pravice, demokracija itd.). Z druge strani samozavest novih ljudstev ne izhaja iz njihove vojaške moči, ampak iz visoke podobe o lastni moralnosti. V Evropo stopajo kot moralni rešitelji, ki dekadenci prinašajo novega duha in novo vero. “Našo strpnost, sekularnost in laičnost razumejo muslimanski narodi kot hibo, odsotnost duhovne in moralne kulture”. Je torej krščanska vera steza, po kateri zapuščamo religijo? Z našo tehnološko civilizacijo je svet postal odčaran, zato potrebuje novo tolažbo in duhovne razsežnosti. Odtod želja po transcendentalni meditaciji, spoznavanju globin samega sebe preko dojemanja duhovnih energij itd. Nova duhovnost ni veroizpovedna, ampak nastopa kot življenjska modrost, s katero se mora spoprijeti vsak sam. “Danes se nasproti krščanstva ne postavlja več ateizem, ampak duhovnost, ki krščanstva in monoteizma ne potrebuje več”. Moderni subjekt je prišel do zrelosti, ko zavrača duhovni svet in hoče stopati naprej sam. Krščanska religija je omogočila postmodernemu človeku, da živi svojo duhovnost tudi brez religije. Temeljne vrednote krščanstva je civilna družba sprejela; tudi najbolj laična evropska družba je še vedno krščanska, sicer pa na anonimen način. Krščansko obzorje duha nima več izključujočnosti. Z druge strani nova duhovnost nima nikakršne zadrege pojavljati se v javnosti. Vernik 21. stol. je “iskalec in romar”, ki ne roma po svelike možnosti za novo svežino krščanstva”. To ne bo izključujoče, ampak bo sobivalo z ostalimi oblikami krščanstva. Kakšna praksa, kakšna duhovnost se predstavlja današnjemu kristjanu? Postmoderni trenutek pomeni ponovno ovrednotenje duhovnosti, več kot sentimentalizem, mišljenje, ki človeka bogati, ga odpira drugemu in sili na pot iskanja, pustolovščine misli in duha. Verska praksa se ne zmanjšuje, ampak se spreminja. V Franciji npr. upada število nedeljnikov, veča pa se število obiskovalcev duhovnih vaj. Poleg kontemplativnih samostanov so vitalni deli Cerkve duhovno-prenoviteljske in karizmatične molitvene skupine. Krščanska duhovnost se tudi v postmodernem občutju odpira drugemu, s tem pa tudi etičnim zahtevam. Pristno verovanje vodi v prijateljski odnos, v radostno odrešenje. “Kristus je oznanjal evangelij, ne morale”. Razodel pa se je kot globoko etična osebnost, ki je imel velik smisel za uboge in zatirane, za odpuščanje in ljubezen. Krščanstvo omogoča svobodo novodobnega subjekta, ki bo etično tako visok, da bo lahko kritiziral moralnost in vrednote današnje družbe, jih postavljal na glavo in prekucnil. Krščanska etika ni strategija do lastne sreče, ampak zahteva po sreči drugega; “v tem je lepota krščanske etike in morale”. Postmodernemu kristjanu zato etičnost ni odvratna uzda, pač pa klic svobode od sebe samega, svobode, ki ga bo pripeljala k sreči drugega in z drugim. Večina mladih danes doživlja zadovoljstvo, ko so med prijatelji. Prijateljevanje jim pomeni iskreno besedo, iskrivost, pristnost in domiselnost. “Generacija, ki prihaja za nami, ni nesrečna ali neverna”. Želi si duhovnih pustolovščin, ne želi si biti sama. Želi si prijateljstva. Tudi z Bogom. Svežina novega krščanstva jim lahko pomaga, da se ne srečujejo samo z neosebnimi energijami, ampak z lepotami, ki presegajo njihovo domišljijo, z Nekom, ki jim je intimnejši, kot so oni sami, in jih bo peljal, kamor jih ne more nobena tehnika. / DD