Hribar niza dogodke in dogajanja, ki so zaznamovala novejšo slovensko politično zgodovino in jih - kar je opazno - selektivno opremlja z osebami in njihovimi priimki. Svet razdeli na dober in slab, a v tem poenostavljenem svetu dobrega in slabega še zlasti skrbno izbira imena dobrih in slabih mož in žena. Tako ni že vsak, ki spada v svet dobrega, tudi poimensko razglašen kot dober in kdor spada v svet slabega, ni kar tako osebno proglašen za slabega. Že hiter pregled mastno iztiskanih imen pokaže, da so v igri težki kalibri, težka imena - od junakov, ki jih postavi na piedestal, do tistih najbolj nizkotnih, pokvarjenih denunciantov, kolaborantov, partijskih aparatčikov in apologetov, ki še najbolj sodijo globoko v Dantejev pekel. In med slednjimi sem se znašel tudi sam. Presenečenje nad takšno uvrstitvijo je bilo nekoliko manjše, ker me je Hribar na svojo kategorizacijo pripravil že pred tedni v odmevnem intervjuju o "črnem scenariju" za Sobotno prilogo (10. 4. 1999), ko v odgovoru na novinarjevo vprašanje o posledicah duhovne regresije, katere vzrok naj bi temeljil v obnovljenem slovenskem klerokatolicizmu, omenja tudi moje ime. In sicer ugotavlja, da (v svojih javnih pisarijah) delujem vse bolj kot "goli refleks". Da menda kar vidi, kako se mi "zasvetijo oči, ko Rode izreče kaj bojevito teističnega, kajti tedaj spet lahko zavrti mlinček svojega borbenega ateizma, gluhega in slepega ne samo za božje, ampak tudi za sveto kot sveto". To ugotovitev opremi z opazko, da me zelo rad in redno bere, kar je najmanj nelogično in zato po nepotrebnem prijazno. Takrat sem Tinetu Hribarju odgovoril, da bi kot teoretik znanosti vsekakor moral vedeti, da se v presojah intenc in izpeljav ne gre zanašati na domnevni izraz oči. Ker v svojih pisanjih ne obravnavam ne božjega in ne "svetega kot svetega", Tine Hribar tudi nima nobene osnove za sklep o moji domnevni gluhosti za božje ter sveto. Iz mojega javnega pisanja in govorjenja še težje sklepa o domnevnem borbenem ateizmu, saj ne teistične ne ateistične pozicije nikoli javno ne razkrivam. V svojem pisanju obravnavam rimskokatoliško cerkev zgolj v kontekstu njenega umeščanja v slovenski politični in ideološki prostor ter zato pred nastopom dr. Rodeta (torej v času dr. Šuštarja) o slovenski RKC skorajda nisem pisal. Pri svojem pisanju prihajam do podobnih zaključkov, kot prihaja Tine Hribar v različnih zapisih, izjavah in kot jih je nenazadnje zgostil v omenjenem intervjuju in kasnejši Reviziji (denimo: "... Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem poskuša, vsaj na duhovnem polju, dobiti vlogo, ki jo je v komunističnem režimu imela Partija, se pravi, nadzorno, usmerjevalno in cenzorsko vlogo. ...Ko, recimo, teologi trdijo, da so za vzgojo, v bistvu niso za vzgojo, temveč za prevzgojo. Za prevzgojo od vrtcev do univerze, od političnih strank do civilnih združenj.") Kje je torej razlika med mojim golim refleksom in Hribarjevo refleksijo? Morda v frekvenci izjav. Hribar se oglaša občasno, sam pišem tedensko kolumno, v kateri skozi svoj pogled obravnavam tisto, kar je teden "politično" zaznamovalo. In v Rodetovem času je to bila več kot velikokrat prav RKC. Morda pa razliko definira sam status kolumne? Tedenska kolumna predvideva in omogoča zgolj re-agiranje na javno, politično dogajanje. Nima ambicije postati, kot bi rekli stari marksisti, mesto "konceptivnega ideologa", nima stranke, nima pozitivnega programa; ničesar ne postavlja, ne zaustavlja, ne sestavlja, ne razstavlja, sem takrat zapisal; Tine Hribar pa je odgovoril na kratko, sklicujoč se na omejitve, ki so značilne za intervju, ter da brez pridržkov sprejema popravke in pojasnila nekaterih v intervjuju omenjenih (in tako tudi moje). Pojasnilo sem sicer sprejel, čeprav nisem verjel, da se takšne oznake človeku kar zarečejo. No, v omenjeni maratonski reviziji je oznako o militantnem ateizmu ponovil brez odvečnih komplimentov ter dodal še novo oznako, da sem nič manj kot "apologet medvojnega ravnanja partije"(!?). Bi si zaman belil glavo z vprašanjem, od kod pa zdaj tole, če ne bi Hribar v fusnoti sam pojasnil, da sem imel polemiko s Spomenko Hribar. Apologet partijskih zločinov!? Zakaj? Enostavno, banalno: ker sem polemiziral s Spomenko Hribar! Namreč, februarja 1998 sem komentiral spremno pismo, ki ga je Borut Pahor, predsednik ZLSD, poslal predsedniku DZ ob izročitvi osnutka deklaracije o narodni spravi - na moj komentar pa se ni oglasil Pahor, ki je pismo opremil v prvi osebi in podpisal, ampak Spomenka Hribar. V omenjenem pismu podaja Pahor (oziroma Spomenka Hribar) nekakšno rekapitulacijo dogajanj med drugo svetovno vojno in vlogo slovenske komunistične partije (sektašenje, drugo fazo revolucije z likvidacijami itd). In v zaključek teh splošno znanih dejstev izpelje Pahor (Hribarjeva) t.i. "šesto točko": "Takšno početje ni ostalo brez posledic: ponekod so se spontano organizirale "vaške straže" in zavestno organizirana mreža ovaduštva. Dotlej skoraj enodušna upornost zoper okupatorja se je razbila in razdelila ljudi na dva sovražna tabora. Takšno ravnanje KP so nosilci protikomunizma izkoristili za širjenje bele garde." V nasprotju s samim osnutkom deklaracije o narodni spravi ter večjim delom pisma pa je ta izpeljava daleč od zgodovinskih dejstev. Kakšen "skoraj enodušni upor" neki! (Spomenka se je kasneje v podkrepitev svoje ocene o skoraj enodušnem uporu sklicevala na neko podobno oceno Kidriča!). Slovenija je razbita na dva sovražna tabora vojno že pričakala. Tako bratomorna vojna in tudi kasnejši avtoritarni in totalitarni komunistični režim nista bila vzrok, ampak posledica zgodovinskega razcepa. V takratni polemiki sem zato zapisal: "Dogajanje tik pred in po začetku vojne se ne da obraniti z razkrivanjem grdih namer in dejanj v letu 1942 in kasneje. Če je časopis Slovenec, še preden se je vojna v Sloveniji sploh začela in še preden je začela OF z brezbožnim bojem proti armadi, ki je v slovensko deželo vrnila "romansko kulturo in omiko", hitel programsko-animacijsko ugotavljati, da je "osnova vsega zla, ki ga človeštvo vedno huje čuti, brezdušni komunizem in liberalizem" (Slovenec, 5. 1. 1941), ni o nacizmu in fašizmu, ki sta takrat že teptala in iztrebljala Evropo, črhnil niti besedice dvoma. Še huje! Navduševala jih je "duhovna in nravstvena prenova" Francije maršala Petaina, ki da se je znal upreti "parlamentarizmu, ki so ga ustvarile stranke, da bi jim bil slepo orožje njihovih sebičnih ciljev..." (Slovenec, 10. januarja 1941!!!). In naprej je potek dogodkov znan. V svojem zapisu sem zato takrat izpeljal, da "...ne glede na namen, z interpretacijo spravnega besedila (ZLSD, op.V. M.) ne prevzema polne odgovornosti za 'lastna' dejanja (= medvojna in povojna dejanja Partije), ampak skuša s pretiravanjem (pojasnjevanje kolaboracije s kasnejšim komunističnim terorjem) na neki sprevrženi način lastno odgovornost preskočiti." Kje je torej Hribar našel dokaz za mojo apologijo Partije? Zakaj ni, če me je že moral uvrščati in etiketirati, namesto oznake apologeta partijskih zločinov in militantnega ateista, raje napisal, da sem, denimo, "militantni antijanšist", saj se z Janšo veliko več ukvarjam kot s Cerkvijo, še zlasti pa več kot s pokojno partijo? Hribar najbrž ve, da bi se, v tem primeru, nekdanji njegovi in Spomenkini prijatelji držali za trebuhe. Ne vem, kaj natančno je Hribar hotel doseči s tem neargumentiranim etiketiranjem - po vsebini in metodi prav takim, kot ga oba Hribarja prestrezata zadnja leta v Družini, Demokraciji, Magu in še kje. Če je hotel doseči balanso za svojo kritiko Cerkve ali celo spravo s svojimi nekdanjimi novorevijaškimi prijatelji (kar pa bo težko, saj je Jambrek nedavno arogantno pojasnil, da Spomenkinega teksta niso objavili v zborniku, ker da gre za "miselno, avtorsko šibak tekst"!), potem z mojim imenom prinaša na oltar predrobno jagnje: če bi hotel pobot s svojimi nekdanjimi novorevijaškimi prijatelji, bi moral položiti na oltar kar Spomenko in njeno "apologijo medvojnega ravnanja partije", če pa bi hotel doseči občutek balanse pri Cerkvi, bi moral na oltar položiti kar sebe in svoj "militantni ateizem".