Ravno obratno. V svojem zapisu sem opozarjal, da "...ne glede na namen, z interpretacijo spravnega besedila (ZLSD, op.V. M.) ne prevzema polne odgovornosti za 'lastna'dejanja (=medvojna in povojna dejanja Partije), ampak skuša s pretiravanjem (pojasnjevanje kolaboracije s kasnejšim komunističnim terorjem) na neki sprevrženi način lastno odgovornost preskočiti. Drugače rečeno, stranka v medvojnem in povojnem konfliktu, ki jo 'zastopa' Pahorjeva ZLSD, ima dovolj masla na glavi tudi brez pretiravanj." Kako je Spomenki Hribar uspelo iz teh stavkov izpeljati, da se ne strinjava v oceni, da je za bratomorno vojno kriva tudi komunistična partija? In še bolj nerazumljivo je, kako je Spomenki Hribar na osnovi te moje izpeljave uspelo zaključiti, da (njeni?) Oceni očitam pretiravanje o soodgovornosti komunistične partije? Kot da nisem dovolj jasno definiral in zožil statusa in vsebine "pretiravanja" (= pojasnjevanje kolaboracije s kasnejšim komunističnim terorjem) na bežanje ZLSD od prevzemanja odgovornosti za "lastne" grehe, t.j. grehe Partije. Če je Spomenka Hribar z dolgimi navajanji sicer znanih dejstev o vojvodstvu, sektaštvu, pa dolomitskem nategu, pa likvidacijah, pa o tem, kako so se komunistični veljaki veselili aktivne kolaboracije itd. hotela mene prepričati o tem, kar pred tem sam ugotavljam - t.j. nesporno sokrivdo komunistov za bratomorno vojno - je trud odveč. Ni se namreč dotaknila tiste sporne izpeljave šeste točke drugega razdelka, ki jo je vratolomno izpeljala iz predhodne pete točke: da zaradi izvajanja t.i. druge faze revoucije "takšno početje ni ostalo brez posledic: ponekod so se spontano organizirale 'vaške straže' in zavestno organizirana mreža ovaduštva. Dotlej skoraj enodušna upornost zoper okupatorja se je razbila in razdelila ljudi na dva sovražna tabora." (podčrtal V.M.). Te izpeljave se ne da za nič na svetu ubraniti. Ne vzdrži niti najbolj površnega preverjanja. Takšno izpeljavo 5. in 6. točke razdelka "Dogajanje med vojno" pobijajo že sama analiza pod predhodnimi točkami v isti Oceni. Dogajanje tik pred in po začetku vojne se ne da obraniti z razkrivanjem grdih namer in dejanj v letu 1942 in kasneje. Časopis Slovenec je, še preden se je vojna v Sloveniji sploh začela in še preden je začela OF z brezbožnim bojem proti armadi, ki je v slovensko deželo vrnila "romansko kulturo in omiko", hitel programsko-animacijsko ugotavljat, da je "osnova vsega zla, ki ga človeštvo vedno huje čuti, brezdušni komunizem in liberalizem" (Slovenec, 5. 1. 1941), o nacizmu in fašizmu, ki sta takrat že teptala in iztrebljala Evropo, pa ni črhnil niti besedice dvoma. Še huje! Navduševala jih je "duhovna in nravstvena prenova" Francije maršala Petaina, ki da se je znal upreti "parlamentarizmu, ki so ga ustvarile stranke, da bi jim bil slepo orožje njihovih sebičnih ciljev..." (Slovenec, 10. januarja 1941!!!). In naprej je potek dogodkov znan. Škof Rožman je v imenu duhovščine ljubljanske nadškofije zvedel "z velikim veseljem, da je slovensko ozemlje, zasedeno po italijanski vojski, vključeno v italijansko kraljestvo." In se za izkazano milost duceju zahvalil ter obljubil "brezpogojno vdanost in sodelovanje." (Slovenec, 6. maja 1941) In še hitrejši so bili župani občin nove Ljubljanske pokrajine, na čelu z ljubljanskim županom dr. Adlešičem, ki so se bolj pristno in prisrčno, kot to lahko zahteva okupator, zahvalili za izjemno srečno dejstvo, da so nas Italijani okupirali, in obljubili, da bomo to naklonjenost, ki je "globoko segla v srca vseh sodržavljanov" poplačali s "svojo popolno lojalnostjo in vdanostjo ter s svojim delovnim prizadevanjem dokazali, da so tega vredni". Torej, "druga polovica Slovenije" je pričakala kasnejše izvajanje 'druge faze revolucije' vdana, pripravljena, odločena in opredeljena.