splošnih italijanskih učbeniških kompletih in sorodnih učnih gradivih (tudi pedagoških slovnicah), ki se v slovenskih šolah uporabljajo pri pouku italijanščine. Ta gradiva so lahko tudi kakovostna v marsikaterem pogledu in učitelju ter učencem v veliko oporo na številnih področjih, vendar niso pripravljena za specifična vprašanja, ki se bodo pojavljala slovenskim učencem. Poleg tega splošni učbeniki ‘za vsakogar’ le redko posvečajo pozornost večstavčni skladnji (posamične elemente, ki jo tvorijo, obravnavajo razpršeno in nepovezano), kljub temu, da so v avtentičnih besedilih (književnih in neknjiževnih) take povedi stalno in v veliki meri prisotne (prim. Mertelj 2005b: 48-94). Tudi učitelji, ob številnih naporih svojega poklica, ne zmorejo vedno ustrezno in sistematično nadgrajevati obstoječih učbeniških kompletov ter v večini sledijo zasnovi in vsebinam izbranih gradiv. Tako ostaja večstavčna skladnja v učni praksi le redko cilj zavestne obravnave. Vpliven dejavnik pa so tudi gimnazijci sami: na raven znanja vpliva tudi njihov lastni odnos do svojega učenja in znanja. Skladnje kot pomembnega orodja za izražanje svojih misli in utemeljitev se bodo zavedali le, če bodo ugotovili (ob spodbudi učitelja in/ali učbenika), da obvladanje kompleksnejših podredno zgrajenih povedi omogoča natančnejše razumevanje in izražanje v tujem jeziku. Če ima gimnazijec uzaveščene osnove večstavčne skladnje, se bo bolje znašel: posamične izraze lahko vsakdo poišče v slovarju, zakonitosti italijanske skladnje povedi pa ne. Nove hipoteze Iz pričujočih izsledkov o stanju in ravneh znanja večstavčne skladnje se zastavlja vprašanje, kako povečati raven obvladanja skladnje med gimnazijci: kot bodoči študenti raznovrstnih smeri bodo morali znati uporabljati poleg angleščine še druge tuje jezike, vsekakor pa tudi kasneje pri svojem delu. Za ‘dolgoročnejšo’ naložbo v znanje je potrebna odločitev o tem, čemu dati prednost kot učnemu cilju. Za poučevanje kompleksnega ‘skladenjskega znanja’ je potrebno razmisliti o naslednjem: – nujna je deloma drugačna organiziranost poučevanja večstavčne skladnje od začetnih stopenj dalje; – ta vključuje dejavnosti, ob katerih se učenci od vsega začetka postopoma učijo skladenjskih elementov; – nekatera druga slovnična poglavja se lahko obravnava na drugačen način (v večji meri se jih npr. prepusti procesom usvajanja). Na konkretni ravni to pomeni, da bi učitelji lahko skušali: – zavestno vključevati obravnavanje italijanskih besedil, ki so skladenjsko kompleksna (tak vir so v primeru italijanščine tudi vsakdanja avtentična besedila), – učencem omogočali, da receptivno spoznajo vse italijanske glagolske oblike in – spoznavajo italijanska izrazna sredstva za različne logično-semantične odnose (eksplicitne in implicitne odvisnike, priredne in podredne zgradbe povedi).