tji, nepaginirani, strani učbenika. Gre za Jeko Hvalec in Majdo Grmek, predavateljici tujega jezika, ki sta pripravili konverzacijske in jezikovne vaje. Prav tako je omenjen tudi tekstovna recezentka, Madeleine Duff, predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Robert Phillipson, recezent vaj, sicer pa jezikovni svetovalec British Councila v Beogradu. Ne manjka tudi zapis o strokovnem recezentu, ki je profesor višje šole, Franc Lorbek. Bralec prav tako izve, da je skripta odobril pedagoško-znanstveni svet na svoji 2. seji. Za razliko od Baumgartnove, doda Meula učbeniku tudi Predgovor, v katerem razloži, da vsebuje »pričujoč priročnik berila z najosnovnejšim gospodarskim izrazoslovjem« (prav tam: 1). Lekcijam, pove avtor, so dodani slovarčki, ki jih ni najti v običajnem angleško-slovenskem slovarju Grada, Škerlja in Vitoroviča iz leta 1967. Prav tako pa Meula doda še »nekaj navodil za izredne študente«: v slovarčku ni označene izgovorjave, zato jo je treba poiskati v slovarju, ko naletiš na nepravilni glagol, je potrebno poiskati vse tri njegove oblike v slovarju, dobro bi si bilo napraviti slovar strokovnih izrazov, ki jih je najti v berilih (naj naštejemo besede, za katere Meula meni, da bi jih bilo dobro poznati, predvsem zato, da pokažemo na nivo znanja angleškega jezika takratnega študenta na tej stopnji izobraževanja: prodajalna, cena, drag, poceni, kupiti, prodati, denar, plačati, tovarna, direktor, izložbeno okno, nakupovanje.). Naslednji napotek je, da je potrebno vaje napraviti »pismeno«, berila morajo biti temeljito predelana, saj se bo učeči moral na izpitu znati »o njih pogovarjati, opraviti nekaj besedne analize (zlasti glagolov in zaimkov) in prevajati«. V sedmi točki napotkov (prav tam: 2) Meula zapiše, da mora biti slovar stalni spremeljevalec študenta, ter pove, da si je potrebno za stvari, ki jih učeči ne razume, poiskati pomoč pri človeku, ki jezik zna, »tudi pri samem učitelju (v skrajni sili tudi po pošti)« (prav tam). Lekcije so naslednje: