Z obraza ji sije zadovoljstvo in zmagoslavje nad premagano potjo. Skoraj dva metra je dolgo njeno stebelce, težka je bila njegova pot v temi med kamenjem. Sedaj, ko je na vrhu, vidi dlje od ostalih in tudi njo je videti od daleč. Zakaj? Ker se je sprijaznila z usodo, ker je bila vztrajna in uporna, ker se ni smilila sama sebi, ampak je hrabro stremela kvišku. A ti to kaj pove?« Marina je skomignila z rameni. Odšli sta v hiško. »Iz roke ali iz kave?« je vprašala Laura. »Kave nimam, spodaj v vasi jo je težko dobiti. Prinesla sem ti dve menuli, zjutraj sem ju pobrala iz vrše.« »Kar oboje bova naredili,« je dejala Laura, pristavila za kavo in sedla k mizi. »No, iz dlani ne bova izvedeli ničesar novega, gube na dlani so enake, kot so bile, le koža je bolj trda.« Marina jo je vprašujoče gledala. Njena drobna dlan se je v Laurini kar izgubila. Čutila je njeno trdo kožo, a tudi prijetno toploto. V vrelo vodo je Laura stresla za dve žlički kavnega prahu, natočila kavo v skodelici in ju postavila na mizo. Marina je pohitela. Še vročo kavo je hotela spiti, da bi čim prej izvedela, kar jo je težilo. Opekla se je in odložila skodelico. Laura se je zasmejala: »Počakaj no še malo, ne bodi tako neučakana, z usodo se ni igrati, vroča je, mar ne?« Ko se je kava shladila in sta jo popili, je Marina naglo obrnila skodelico na krožnik. Usedlina je iztekla in na steni skodelice so se pojavili beli in črni madeži. Laura se je zazrla v skrivnostne like. »Vidim,« je rekla in umolknila. Marina je nestrpno čakala. »Vidim bedo,« je ponovila Laura. »Jaz jo pa čutim, za to ne potrebujem kave.« Marina je vstala in poiskala berglo. »Počakaj no, da vidiva, kaj še piše v lončku. Beda se bo še poglobila.« Laura si je z roko pokrila usta, toda bilo je prepozno, besede so bile že zunaj. Marina se je zasmejala: »Poglobila, praviš? Saj nižje ne morem pasti. Šjora Laura, slabo vidiš, do grla sem že v govnu.« Pobrala je rogovilo in si jo namestila pod ramo. »Vidim,« je nadaljevala Laura, »krivulja se rahlo dvigne in spet krepko pade.« Marina je naredila že tri korake proti vratom. »Vidim mladeniča, ki prihaja,« je nadaljevala Laura. »S tem me ne boš razvedrila.« »Darove ti prinaša, res, poglej.« Marina se je ustavila. »Kakšne darove?« »Ne vem, v desnici ima darilo. Ne morem razbrati kaj, v levici pa ...« »Kaj?« Laura je pomolčala, nato pa rahlo dahnila: »Lobanjo. Mislim, da ti prinaša 1jubezen in smrt.« Marina je že prijela za kljuko, a je za trenutek zastala. »Slabo si spala nocoj, šjora Laura. Od kod pa prihaja mladi princ?« Jezno je bliskala z očmi. Laura se je spet zazrla v skodelico: »Ne vem, od kod prihaja, vidim pa, da jezdi na belem ...« »Dovolj! Dovolj je norčevanja. Ne hodim v otroški vrtec, da me boš farbala s princem. Na belem konju jezdi čez valove, mar ne?« Odšla je. Previdno se je spuščala po strmem pobočju. Ni se ozirala. »Marina,« je zaklicala za njo Laura. V desnici je še vedno držala skodelico. »Saj ni princ in ne jaše na belem konju.« »Na čem pa jaše?« »Na belem delfinu,« je bolj tiho dejala Laura. Marina se je še enkrat obrnila, ji pokazala jezik in odšla. S težavo se je spuščala po kamniti stezi proti vasi. Spotikala se je in jokala. Dol je šlo težje kot gor. Skozi solze je še slabše videla, kje stopa, in steza se ji je ves čas izmikala. Velik ognjen krožnik nad njo pa se je režal in zlival nanjo peklensko vročino. Debele potne srage so se ji na licu srečale s solzami. Beda in žalost sta se zlili v eno. Hrepeneče je gledala navzdol po poti in nestrpno iskala staro oljko, kjer bi si odpočila. Privlekla se je pod njo in si poiskala senco. Tedaj ji je palica zdrsnila s kamna. Zataknila se je v špranjo, se pod težo dekleta upognila in počila. Utrujeno telo je nemočno omahnilo. Obležala je na poti ob kamnitem zidu. Prijetno hladno je bilo. Ležala je na mehki blazini prahu pod velikim drevesom. Na veji je sedel velik črn ptič in nekaj govoril. Zdel se ji je na moč podoben Lauri. Odprl je svoj dolgi rumeni kljun in se nesramno režal. »Hi, hi, rekla sem ti, da je lahko še slabše, pa mi nisi verjela. Nikoli ne verjameš na besedo? Vedno zahtevaš dokaz, tukaj ga imaš. Potrebuješ še kaj, da boš verjela usodi? Bi rada videla princa, ki ti prihaja naproti?« »Da, da, da,« je jezno zakričala Marina in se prevračala v prahu, ki se je dvigal iz kamnite kotanje. »Tam prihaja, poglej proti morju.« Velik val se je dvignil iz morja, na njegovem hrbtu je zagledala smejoči se delfinov kljun. Velika bela žival se je pognala iz vode in pristala na produ. Tedaj je z delfinovega hrbta zdrsnil mladenič, žival pa se je vrnila med valove. Vzravnano je stopal po stezi proti dekletu. Dvignil jo je iz prahu, jo očistil, pobožal po licu in spet spustil v prah. Sklonil se je k njej in ji ponudil stekleničko z modro tekočino. »Glej, mala, v tej steklenički je napoj življenja. Prinaša zdravje, srečo, uspeh in 1jubezen. Vse, kar si želiš, mar ne?«