Lahkotnost lahko brez posebne zadrege pripišem slovenskim medijem, pravzaprav časopisom. Preprost, skoraj zabaven ton opisovanja kraj avtomobilov, ve se, da jih je največ v Ljubljani, je podoben opisovanju nastajanja cvetličnih aranžmajev. Duhovitosti ne manjka, vse skupaj se bere tako, kot da bi šlo za večerno rabutanje češenj na sosedovem dvorišču. Nič resnega, nič tragičnega, edino češenj je malo manj, za »tatovi« verjetno ostane nekaj pohojene trave in kakšna zlomljena veja ... Pa je seveda drugače: škoda je velika in pogosto dotolče (družinski) proračun, izguba časa in številne sitnosti, ki spremljajo tak »dogodek«, pa so seveda nujna oziroma neizogibna kolateralna škoda. Je verjetna domneva, da bi bilo takšnega pisanja oziroma poročanja manj, če bi avtorji na svoji koži občutili vse tisto, kar povzroči kraja avtomobila? Dajmo, moji novinarski kolegi, krajam avtomobilov ton, obliko in nasploh način pisanja, kot si ga zaslužijo. To ni popoldanski hec.