»Nekaj časa, morda kakšen mesec ali dva, nikogar ni bilo k meni. Vsi so se potuhnili. To so bili meseci, ko je bila bolečina še najbolj sveža in ko bi res rabila nekoga, da bi mi pomagal pri premagovanju žalovanja. Saj vem, da sta otroka moževo izgubo drugače prenašala kot jaz. Imela sta svoji družini in bila zaposlena z vsakodnevnimi problemi, jaz pa sem se vsak dan znova vračala v veliko prazno hišo, kjer se nisem počutila dobro. Na začetku sem vsak dan hodila na pokopališče, nosila rože in sveče in se tam jokala. Potem pa sem ugotovila, da sem se nehote pridružila večji skupini žensk, katere sem tam dnevno srečevala in so se obnašale, kot bi bilo pokopališče njihov družabni klub, saj ne morem reči drugače, ne mi zamerit. Potem sem ugotovila, da z njimi nimam nič skupnega, da žalujem drugače kot one. Res mi ni bilo do klepeta z njimi, priznam. Še bolj sem se posvetila službi in če sem le mogla, sem čez vikend dežurala, čeprav se nisem najbolje počutila in sem bila v ponedeljek kot pohojena trava. Toda vsaj sama nisem bila. Doma si nisem niti kuhala, saj se mi ni splačalo. Tako sem kar precej shujšala, več kot za deset kilogramov. Ko me je potem čez čas obiskal sin, se je kar zgrozil, ko me je zagledal. Zelo sem se ga razveselila, saj je bil konec koncev moja kri, tisto pogoltnost sem mu že zdavnaj odpustila. Ko sva nekaj časa klepetala v kuhinji, me je nazadnje vprašal, če bi mu lahko dala sliko Slane, ki je visela v moževem kabinetu. Da z ženo nimata denarja, da pa je stena v dnevni sobi zelo prazna in da je ženi nerodno, ko pridejo obiski in izgledata kot dva reveža. Rok, sem mu rekla, ves denar, kar sva ga z očetom krvavo prišparala, sta dobila z Alenko. Niti centa mi nista privoščila, dobro veš. A sedaj bi mi rad pobral še tisto, kar mi je ostalo?! Pa mu ni bilo niti nerodno. Samo to je govoril, da mi slika nič ne koristi, da je v očkovem kabinetu itak preveč šare, da sploh ne pride do izraza in podobno. Saj ne, da bi ga opravljala, bogvaruj, le po pravici povem. Toda slika je bila nekaj drugega kot denar, z možem sva jo skupaj kupila, bila je res najina. Zato sem se sinu odločno postavila po robu, da dokler bom živa, slika ne gre iz hiše. To ga je zelo razjezilo, rekel je, da se mi niti ne sanja, kakšen špetir bo imel zaradi tega doma. Nisem mu mogla ostati dolžna in sem mu lepo povedala, da če ga ni toliko v hlačah, da bi svoji ženi povedal, da ne sme biti požrešna, potem pa ni noben dedec.«