Dogodki, ki so spodbudili k obširnemu pisanju o nestrpnosti in homofobiji, so vam bržkone znani, zato le na kratko o njih. Začelo se je še v pomladnih dneh, ko je Srednja šola tiska in papirja v Ljubljani prepovedala izvajanje delavnice o homoseksualnosti, ker so jih (štirje) starši otrok, ki obiskujejo to šolo, obtožili, da "šola navija za homoseksualizem". Nato se je konec junija zgodila afera Café Galerija, kamor varnostnik zaradi spolne usmerjenosti ni dovolil vstopa Branetu Mozetiču in njegovemu kolegu, kanadskemu pesniku Jeanu Paulu Daoustu. Rekel jima je, "naj se že navadimo, da lokal ni za take". Sledila je protestna akcija počasnega pitja radenske na vrtu omenjenega lokala, nato pa še parada gejevskega in lezbičnega ponosa, poimenovana Obvoznica mimo nestrpnosti - pohod proti homofobiji. Le nekaj dni pred parado so obritoglavci pretepli Inacia Bintchenda, ki ga policija ni obravnavala kot žrtev povsem očitnega rasističnega napada, temveč kot zgolj enega izmed pretepačev. Dogodek je okrepil potrebo po manifestaciji, ki jo je organiziral bUZI, lezbična in gejevska sekcija Urada za intervencije. V tem času je v Ljubljani potekal tudi tabor Ljubljana - gej prestolnica. Po paradi je lezbična sekcija pri Škucu LL predstavila rezultate raziskave o diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti, medtem ko je Mladina objavila odprto pismo ljubljanski županji s protestom zaradi nestrpnosti do gostov lokala Café Galerija, ki se je zgodila tako rekoč "pod oknom njene pisarne". Sledil je prvi uradni sprejem gejev in lezbijk pri ljubljanski županji. In seveda, bil je čas kislih kumaric.