Slovenski pogrebni rituali so se v zgodovini le počasi spreminjali. Ena večjih sprememb se je zgodila v sredini sedemdesetih let, ko so v predpise o pogrebnih slovesnostih vključili določilo o navzočnosti govornikov krajevne skupnosti, čeprav so se posamezni govorniki, to so bili največkrat prijatelji pokojnika ali ljudje, ki so dobro poznali pokojnika in njegove izredne prispevke družbi, pojavljali že prej ter se ponavadi izkazali z občutenim in marsikdaj spontanim govorom. To je bilo v redu, medtem ko se novost, ko je treba govornika plačati, ni zelo uveljavila. Za slovo od pokojnika pač ni mogoče govoriti po naročilu, še posebno, če so takšni govori sestavljeni po nekih stalnih in oguljenih vzorcih. Takrat je bil lahko ta del obreda celo odbijajoč. Vzrok za opuščanje naročenih govornikov je bilo tudi dejstvo, da Slovenci za pogrebe, v primerjavi z drugimi v Evropi, nismo ravno pripravljeni segati globoko v žep. Po nekaterih podatkih so pogrebi pri nas kar od tri do štirikrat cenejši kot v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Seveda so zato tudi manj razkošni.