Struktura obredov ob rojstvu, poroki in smrti je bila tridelna. Novorojeni ali mrtvi sta na prehodu iz enega sveta v drugega, njun čas je liminalni, oseba je »na robu«. V vsem tem je bil ženski diskurz v javnosti poudarjen, izpopolnjenost ženske v opravljanju obredov je krepila njen družbeni pomen. D. Šterbenc Erker navaja nepremostljive družbene razlike med svečenico, aristokratinjo, matrono neplemenitega rodu in sužnjo - toda po drugi strani so pogrebni rituali strnili vse ženske v opravljanju nalog, za katere so bile pooblaščene samo one. Avtorica opozarja na to, da ne smemo spregledati širših okvirov rimske družbene ureditve, v katere so bile umeščene delitve nalog po spolu. Prav tako se je potrebno zavedati, v primeru interpretacij dogajanja in izročil iz tega obdobja, da ne bi bilo smiselno docela enačiti tega sveta, kakor je opisan v pesniških delih, z njegovo zgodovinsko stvarnostjo; nujno je upoštevati razpon med pesništvom in realnim svetom.