Za slovesna dela, praznično kuho, žetev in košnjo so se opravile s svetlejšimi rutami in predpasniki. Veliko teh je ohranjenih. Nekaj predpasnikov je narejenih do pasu, zavezujejo se zadaj, drugi so šivani s prsnim delom in se zavezujejo navzkriž na hrbtu. »Dekleta so okoli poldneva prinesla za kosce malico. Lepo jih je bilo videti, ko so stopala v pisanih širokih kiklah in svetlih firtahih s koši in jerbasi proti lazu. Prišla so grabit seno. Med delom so zapela ali hudomušno odgovarjala fantom, če so imeli pripombe na njihovo delo. V prijetnem vzdušju je šlo delo hitreje od rok. Z grabljami so pograbila travo na ograbek. Fantje so mimo vlekli seno, in če se je le dalo, dekle porinili na kopico. Malo jeze, malo smeha, pa je delo hitreje minilo. Za grabljenje so se lepše opravile, tudi rute so bile malo boljše, ponavadi zavezane zadaj na tilniku v štucko ruto. V vročini so rute obvarovale grabljice pred sončno pripeko. Po starem izročilu je veljalo, da se seno dobro suši, če imajo grabljice bele firtahe, zato so si dekleta zavezala firtah in ruto bele ali vsaj svetle barve.« (4) »Za delo je bila dobra platnena čučka ruta, ki smo jo zavezali zadaj. Drugače smo nosile spredaj pod brado dvakrat zavezano. Fiertahe smo imele ves dan, take scela z gornjim delom. Zadaj so bile naramnice navzkriž, v pasu za zapete s knofom. Pod pasom se je s trakovoma zadaj zavezovalo mašno. Stara mati so si zadaj težko zavezali, zato so nas prosili: 'Deklička, zapni mi!'« (9)