To je naslov avtobiografskega filma ameriškega heroja Audieja Murphyja iz leta 1955. Film, posnet po resničnih dogodkih avtorja in njegovih vojnih tovarišev v drugi svetovni vojni na afriških, predvsem pa evropskih bojiščih. Za svoje junaštvo in tovarištvo je bil odlikovan z najvišjim vojaškim redom, medaljo časti. Kdo od starejših ni videl tega filma? Zakaj tak naslov članka? Kdor je sledil seji DZ 18. junija 2007, na kateri trije poslanci opozicije in eden iz koalicije postavijo po eno vprašanje predsedniku vlade, je dobil občutek, da se je znašel v peklenskem vrtincu sovražnosti in napadalnosti. Prvi, Sašo Peče iz SNS, sploh ni postavil vprašanja, v svojem znanem samoljubnem nastopaštvu je le napadal. A brez repa in glave. Drugi, Jože Školč, poslanec LDS, ni bil dosti boljši, tudi on je predvsem napadal, le nerodno izražanje ga je na trenutke ustavilo. Pa je vseeno očital premierju, da ne zna odgovoriti na njegovo „malo zmešano“ govoričenje. Tretji, „prebegli“ poslanec LDS, včasih se predstavlja v SD, Milan M. Cvikl, je Janezu Janši sicer postavljal vprašanja, predvsem pa mu je očital afere. Med temi tudi pismo, prav tako „pobegle“ Andrijane Starina Kosem. Ko sem jih poslušala, sem se spomnila besed poslanca LDS Rudolfa Mogeta, ki jih je izrekel pred dnevi: „Po Sloveniji se plazi strah.“ No, te besede sedaj ponavljajo vsi opozicijski poslanci. Morda pa je Moge s tem „plazečim se strahom“ predstavil samega sebe? Če z nekaj časa izvemo iz ust prejšnjega premierja Antona Ropa, da so v njegovem času vohunili za Janezom Janšo, ki je bil takrat v opoziciji, in hrvaškim premierjem Ivom Sanaderjem, ki naj bi bila organizirala incidente v Piranskem zalivu z namenom, da bi škodovala Ropovemu imperiju. SIC! Tako slovenski premier Janez Janša kot hrvaški Ivo Sanader sta to defamacijsko blatenje označila za največjo neumnost zadnjih let. In hrvaški premier je še dodal: „Čeprav to pravi Rop, je vseeno preveč.“ Seveda je Rop svoje izjave neprestano spreminjal in jih še bo, kakor mu bodo pač naročili. No, eldeesovci vsaj vidijo, kako velikega „državnika“ so nepremišljeno izpustili iz svojih vrst. Sedaj mora slediti nujna preiskava, kateremu slovenskemu državljanu, kdaj in po katerem ukazu so sledili. In če je vpleten kateri koli član koalicije ne glede na njegovo strankarsko ali poslovno pozicijo, mora biti razkrinkan in kot vsi drugi za to odgovarjati. Tudi kazensko. Televizijski Pogovor z opozicijo 19. junija ni pokazal prav nič novega ali vsaj minimalno inteligentnega. V glavnem stalno ponavljajoče se plažasto govoričenje. Miran Potrč v slogu starega partijskega aparatčika, Matej Lahovnik ne zna povedati nič novega, Jožef Školč pa tudi kot „perpetuum immobile“. Le Zmago Jelinčič je razgibal dolgočasno napletanje „konstruktivne“ opozicije, ki se je kot vedno zaletavala samo v Janeza Janšo. To je za vsakogar, ki zna presojati politično situacijo v Sloveniji, samo dokaz, da vlada na čelu s premierjem dela dobro. Tako mislijo tudi vodilni Evropske unije, ki Slovenijo obravnavajo enakopravno in enakovredno.