Res je. Pri nas zdravnike vežejo visoki časovni normativi. Na Švedskem je kolegom na voljo vsaj 30 minut za pogovor z bolnikom, pri nas v povprečju od 6 do 7 minut. To je absolutno premalo. Poleg tega zdravniki še nedavno nismo bili deležni primerne vzgoje za komunikacijo z bolniki. Sama sem pol leta po zaključku študija prišla na onkološki inštitut in takoj začela delati z najtežjimi bolniki. Bila sem oborožena s svežim medicinskim znanjem, a sem veliko premalo vedela o travmah, s katerimi sem se srečevala. Spoznanje, da pravzaprav ne znam pomagati, me je pretreslo in veliko trdega ukvarjanja s sabo sem potrebovala, da sem ugotovila, kako lahko to spremenim. Veste, za bolnika ni tako pomembno, da ga zdravi vrhunski specialist, pomembnejše je, da zdravniku zaupa in da mu ta pomaga ozdraviti tudi "dušo". Precej časa sem potrebovala, da sem našla načine, kako se približati ljudem. Da so vedeli, da čutim z njimi. In za vsako besedo, za vsak stisk roke so bili neizmerno hvaležni. Kako pomemben je odnos zdravnika, sem na lastni koži občutila, ko sem zbolela. Tudi zato mi kot zdravnici nikoli ni bilo škoda časa za pogovor z bolnikom.