Predvsem zato, ker je bilo leta 1980, ko sem šel v srednjo zdravstveno šolo Celje, zelo malo fantov, ki bi se odločali za ta poklic. Mene pa je vedno vleklo tja, kjer lahko pomagaš ljudem. Bolnišnice so me privlačile tudi zaradi svoje čistoče, urejenosti, uniformiranosti. Poklic sem dobro poznal, saj je na isto šolo hodila tudi starejša sestra. Kakšno je vaše delo, naloge? Po srednji zdravstveni šoli sem moral v vojsko in nato nadaljeval študij na ljubljanski visoki šoli za zdravstvo. Kot pripravnik sem se zaposlil v urgentnem bloku travmatološke klinike Kliničnega centra Ljubljana. Po dobrih šestih letih sem imel dovolj adrenalina in urgence in odšel na onkološki inštitut. Najprej sem delal na oddelku za zdravljenje malignih limfomov, kjer je tudi veliko mladih bolnikov, ki sem jim pripravljal kemoterapije. Lahko rečem, da je bilo to najlepše obdobje v moji poklicni karieri, saj sem se ob delu veliko posvečal pogovorom z bolniki. Bolniki z rakom to še posebno potrebujejo in so zelo hvaležni, če si vzameš več časa zanje. Ob delu sem opravil še dva semestra študija zdravstvene nege na visoki strokovni stopnji, tako da sem pridobil naziv diplomirani zdravstvenik. Pozneje sem postal vodja zdravstvene nege (glavna medicinska sestra) mešanega oddelka, zdaj pa sem približno leto dni vodja zdravstvene nege specialističnih ambulant na onkološkem inštitutu. Zdaj imam manj neposrednega stika z bolniki. Ta stik ohranjam predvsem v času dežurstev na bolniškem oddelku.