Kakor hitro je bila jama videti dovolj velika, da sprejme vase Joséja Cemíja, mu je Grace pomignila, naj zleze v mično globel, in ga potem povabila, naj koplje naprej, da bi še sama sestopila v malo rožnato brezno, kajti sončeva ost, ki je neprenehoma zbadala jutranje tiho žitje morja, je tihotapila pridih prebujenja, še prepojenega z dremotno vlago, usinjala je soj rakove rdečice, sladostrastne notranjosti velike ostrige. Ko sta bila oba v luknji, je Grace zapovedala Cemíju naslednji postopek, katerega namen mu je bil nepoznan. Pa saj, mar ni treba v premočni obrežni svetlobi pogosto zamižati?, okrog jame nagrmadeno mivko naj zajema in jo odmetava za njen hrbet. Tako se mu je njeno telo začelo primikati kot usodnost, brez možnosti umika. Hkrati je sama, resda z več ihte in nekako vnaprejšnjim naslajanjem nad svojim ciljem, hitela metati prgišča mivke za Cemíjev hrbet, tako da se je tudi on primikal k njej. Kmalu sta bili telesi tesno prižeti drugo ob drugo, koža ob koži, čuteč mišičje nog in trebuha, blago drhtenje delca, okopanega v celostnosti neke kozmične skrivnosti, ki ni več strašljiva, temveč izzveneva v naslado. V daljavi je bilo videti Baldovino, ki je zložila pletilki in se pomalem zaskrbljeno bližala, ker je videla Violante, kako plava vzdolž brega, medtem ko ji je Cemí, ker je bil v jami, podložen slastnim Gracinim prijemom, trenutno izginil izpred oči. Mivka je nalahno vzvalovila ob drgetu, ki je spreletel Gracino telo; potem ji je glava omahnila vstran, naslonila jo je na rob jame, in Cemí je videl, da ima solze v očeh, da diha, kot bi si odpočivala po hitrem teku, dokler si ni povrnila navadnega ritma. Baldovina se je bližala s pospešenim korakom, Grace pa se je s skokom potešene živalice pognala iz jame in se karseda brezbrižno odpravila na sprehod ob bregu, klicala je Violante, škropila nevidna božanstva in prepevala, kot bi se hotela zahvaliti Pozejdonu, ki je plul vzdolž obzorja, s polno brado rib in zamolklim zvočjem svojega dvora.