No, veselo sem preslišal te mimobežne opazke. Ker pa me ravnatelji(ce) tudi sprašujejo, kako je to možno, da imam dobre pomočnice, bom sedaj povedal (velika skrivnost malega mojstra): najprej, sam sem dober šef. Jasno. Med drugim zato, ker odnosov med ljudmi nikoli ne jemljem hierarhično, nisem kadrovsko zakompleksan glede tega, kaj so drugi in kaj naj bi bil jaz (v šolstvu ta obvezni defekt ni nujen kakor v vojski, cerkvi, policiji). Drugo, izbiram samostojne, samozavestne in pogumne (pogosto se to veže z inteligenco) in neblebetave ljudi. Niti za trenutek ne bi bil zadovoljen s pomočnikom, ki mi ne bi v obraz jasno in odločno povedal svojega mnenja, ki je nasprotno mojemu. To je skoraj vse. Če gre za žensko, bi se ji pa pri priči odpovedal, če bi slutil, da me hoče omrežiti. Pa še to je: moje pomočnice znajo tisto, česar jaz ne znam! To je zelo pomembna postavka (z lahkoto se izpolni). Potem: rad zaupam sodelavcem. To so moji kriteriji. Minister ima neskončno večjo ekipo, džunglo problemov, ljudi, kakšna pa ima kadrovska merila, ne vem ... ko izbiro vidim, pogosto zamižim.