Najstarejša ameriška slika na razstavi je Rauschenbergova Windward (1963), sicer pa je večina predstavljenih popartističnih stvaritev kasnejšega datuma, ko so bili njihovi avtorji dejansko že vključeni v večino pomembnejših javnih in zasebnih zbirk po vsem svetu. Kot je Léger nedvoumno pokazal svojo očaranost z (vsakdanjimi) predmeti, industrijsko proizvodnjo in oglaševalsko sfero, pop art ni prikrival svoje naravnanosti k reprezentacijskim vzorcem ideologije potrošništva in medijskih poenostavljanj razmerij med realnim in simbolnim. Načelo repeticije, ki ga je Léger pogosto prakticiral s postavljanjem že obravnavanih motivov v nove formalne in barvne konstelacije, je najbolj dosledno privzel Andy Warhol, s citiranjem postopkov hladne, linearne in »objektivistične« artikulacije pripovednih vsebin v aktualizirani verziji pa od konca šestdesetih let do druge polovice sedemdesetih let prednjači Roy Lichtenstein. Med njegovimi parafrazami slogovnih in ikonografskih posebnosti zgodnjega modernizma je ekspliciten poklon Légerju s sliko Trompe-l'oeil z Légerjevo glavo in čopičem (Trompe l'Oeil with Léger head and Paintbrush, 1973), več primerjalnih referenc pa je prisotnih tudi v drugih Lichtensteinovih delih (na primer Stepping Out, 1978, risbe in študije za Mural with Blue Brushstroke, 1985, itd.). Na drugem koncu se ponujajo primerjave med Légerjevo Zastavo (Le drapeau, 1919) in Jasperjem Johnsom, ki je ta simbolni predmet največkrat uporabil kot samostojni motiv, Légerjeve slike pa je lahko videl leta 1955 na razstavi v newyorški galeriji Sidneyja Janisa. Radikalnejša izpeljava iste motivne osnove so dela Ellswortha Kellyja, ki je kategorijo pravokotniške tabelne slike presegel s poljubno oblikovanimi barvnimi (monohromnimi) površinami, smiselno razporejenimi na steno in v prostor (Red White Blue, 1968).