Ob desetih imam govorilne ure. Ukvarjam se s papirologijo, s pisanjem tekstov v žanru, ki ga kot vsi univerzitetniki razočarajoče pogosto prakticiram: priporočila za študentske štipendije, zapisniki izpitov, ocene doktorskih dispozicij, pedagoške usposobljenosti asistentov in habilitacijskih predavanj, vmes pa svetujem kandidatom za diplomske naloge, posojam študentom knjige in odgovarjam na elektronsko pošto, zapakiral pa sem tudi tri svoje knjige za makedonskega prijatelja Igorja Isakovskega, ki sem ga po dveh letih virtualnega dopisovanja tudi »v živo« spoznal pred tremi tedni na sarajevskem srečanju evropskih pisateljev. Kako sem tam užival: mladi novinar, ki je za tednik BH-Dani z menoj naredil intervju, je ob moji glasni osuplosti na izust citiral mojo, kot je rekel, »preroško« pesem o taboriščih iz knjige »Slovar tišine«, objavljene pred več kot desetimi leti v hrvaškem prevodu, na Baščaršiji pa me je ustavil meni neznani študent književnosti: »Izvinite, da li ste vi Aleš Debeljak?« Popolnoma me je šokiral. Mislim, poezija je vendar ezoterična umetnost, in če se pesniki nemara lahko prepoznajo znotraj generacije, pa je dolgo potovanje drobnih umetnin čez okvire biologije in nacije kar precej zgovorna podpora trditvi, da imajo knjige svojo usodo. Njihovi avtorji pa tudi. Srečal sem stare znance in spoznal nekaj novih, učvrstil dve dragoceni prijateljstvi in v živahni knjigarni & cafeju BuyBook končno spil kavo z najbolj slavnim bosanskim pisateljem, Aleksandrom Hemonom, ki je s svojo prvo knjigo, objavljeno v Ameriki, kjer že deset let živi, bušknil na lestvice najbolj prodajanih knjig v več državah. Veselilo me je, da sva se k mizi usedla kot stara znanca. Ampak zdaj je to že davna preteklost, na katero me opominjajo predvsem še neodposlane knjige in eseji; najbolj nenavadna je pošiljka, ki jo nameravam s klikom na miško poslati v Srbijo, nekemu majhnemu literarno-kulturnemu magazinu, kjer so me mladi uredniki, ki so sicer poznali moje delo v prevodih po bivši Jugoslaviji, prosili za besedila v - angleščini! Starim okrog trideset let je namreč slovenščina že španska vas, tako pa bojo iz moderne lingua franca pač laže in bolj pragmatično prevajali. Ta jezikovna žrtev razpada bivše države je trivialna, to rad priznam; ni pa povsem zanemarljiva, saj otipljivo govori o razkroju ustaljenih načinov spoznavanja. Mogoče sem tudi zato, da bi, kolikor pač zmorem, prispeval k pretočnosti komunikacijskih kanalov, rad pridružil svoje ime dvema pobudama za vzpostavitev javnega foruma -revije, v katerih se bi srečevali pisatelji, pesniki, kritiki in esejisti iz novonastalih držav na prostoru, ki ga moji mlajši slovenski kolegi, na primer Aleš Čar s svojo domiselno zasnovano revijo BalCanis, odkrivajo na novo, Sarajevske sveske, kjer sem poleg Borisa A. Novaka v redakciji tega zaenkrat še neobstoječega magazina, pa naj bi obnovile in reflektirale povezave in navzkrižna kritična branja novih literarnih umetnin in spremenjenega književnega življenja v bivših republikah.