Ob desetih imam govorilne ure. Ukvarjam se s papirologijo, s pisanjem tekstov v žanru, ki ga kot vsi univerzitetniki razočarajoče pogosto prakticiram: priporočila za študentske štipendije, zapisniki izpitov, ocene doktorskih dispozicij, pedagoške usposobljenosti asistentov in habilitacijskih predavanj, vmes pa svetujem kandidatom za diplomske naloge, posojam študentom knjige (odkar se mi jih več kot deset ni vrnilo v domačo knjižnico, si seveda delam seznam) in odgovarjam na elektronsko pošto, zapakiral pa sem tudi tri svoje knjige za makedonskega prijatelja Igorja Isakovskega, ki sem ga po dveh letih virtualnega dopisovanja tudi v živo spoznal pred tremi tedni na sarajevskem srečanju evropskih pisateljev. Kako sem tam užival: mladi novinar, ki je za tednik BH-Dani z menoj naredil intervju, je ob moji glasni osuplosti (in kaj bi tajil? ob tihem zadoščenju) kar na izust citiral mojo, kot je rekel, preroško pesem o taboriščih iz knjige Slovar tišine, objavljene pred več kot desetimi leti v hrvaškem prevodu, na Baščaršiji pa me je ustavil meni neznani študent književnosti: »Izvinite, da li ste vi Aleš Debeljak?« Popolnoma me je šokiral. Mislim, poezija je vendar ezoterična umetnost, in če se pesniki nemara lahko prepoznajo znotraj generacije, pa je dolgo potovanje drobnih umetnin čez okvire biologije in nacije kar precej zgovorna podpora trditvi, da imajo knjige svojo usodo. Njihovi avtorji pa tudi. Srečal sem stare znance in spoznal nekaj novih, učvrstil dve dragoceni prijateljstvi in v živahni knjigarni & cafeju BuyBook končno spil kavo z najbolj slavnim bosanskim pisateljem, Aleksandrom Hemonom, ki je s svojo prvo knjigo, objavljeno v Ameriki, kjer že deset let živi, bušknil na lestvice najbolj prodajanih knjig v več državah. Veselilo me je, da sva se k mizi usedla kot stara znanca. Ampak zdaj je to že davna preteklost, na katero me opominjajo predvsem še neodposlane knjige in eseji; najbolj nenavadna je pošiljka, ki jo nameravam s klikom na miško poslati v Srbijo, nekemu majhnemu literarno-kulturnemu magazinu, kjer so me mladi uredniki, ki so sicer poznali moje delo v prevodih po bivši Jugoslaviji, prosili za besedila v angleščini! Starim okrog trideset let je namreč slovenščina že španska vas, tako pa bojo iz moderne lingua franca pač lažje in bolj pragmatično prevajali. Ta jezikovna žrtev razpada bivše države je trivialna, to rad priznam; ni pa povsem zanemarljiva, saj otipljivo govori o razkroju ustaljenih načinov spoznavanja. Mogoče sem tudi zato, da bi, kolikor pač zmorem, prispeval k pretočnosti komunikacijskih kanalov, rad pridružil svoje ime dvem pobudam za vzpostavitev javnega foruma-revije, v katerih se bi srečevali pisatelji, pesniki, kritiki in esejisti iz novo nastalih držav na prostoru, ki ga moji mlajši slovenski kolegi, na primer Aleš Čar s svojo domiselno zasnovano revijo BalCanis, odkrivajo na novo, Sarajevske sveske, kjer sem poleg Borisa A. Novaka (kdo pa, če ne on? Najbrž je od Slovencev največ naredil za bosansko pisateljsko skupnost kot šef PEN centra, ko je organiziral obsežno humanitarno pomoč) v redakciji tega zaenkrat še neobstoječega magazina, pa naj bi obnovile in na novo reflektirale povezave in navzkrižna kritična branja novih literarnih umetnin in spremenjenega književnega življenja v bivših republikah. Če smo res bosanska generacija, kot je Krzystof Cyzewski, poljski prijatelj in gonilna sila ohlapnega združenja pisateljev, The Flying Cafe Europa, v katerem že vrsto let navdušeno sodelujem, imenoval generacijo, formirano ob in v jugoslovanskih vojnah tako, kakor se je neka predhodna generacija eksistencialno galvanizirala ob in v španski državljanski vojni, namreč ob soočenju z nujnostjo dvomečih povezav, ne pa kratkovidnega ločevanja med estetiko in etiko, potem je povsem ustrezno, da tudi pisatelji na teh prostorih spet pokažemo zvedavost drug do drugega ali pa jo poglobimo na drugačnih osnovah kot pred vojnami. Taka zvedavost sicer jamči le možnost za sprostitev ustvarjalnih potencialov ob medsebojnem oplajanju, vsekakor pa je že kot možnost boljša od varljivega udobja, ki ga ponuja zalizanost v polžje lupine lastnih nacionalnih tradicij. Vsega, kar sem hotel, seveda nisem utegnil opraviti. Zgodaj popoldne sem odbicikliral domov. Na obisku je bila sestra Polona s svojo prvorojenko, s štirinajst dni starim tretjim otrokom (kar precej družin s tremi otroci poznamo zdaj, včasih so se mi pa trije otroci zdeli obupno velik zalogaj) se je oglasila še ena slovenska Američanka, z mojima staršema, ki imata srce iz zlata, ter z mlado slovensko-madžarsko varuško, ki je od marca letos sestavni del naše družine, pa smo koordinirali zahtevne aranžmaje za tiste štiri dni, ko bova z Erico v Budimpešti. Zaradi nocojšnje slovesnosti sva za danes načrtovani odhod prestavila na jutri. Kdo bo peljal Klaro na likovno delavnico, kdo Simona na tečaj plavanja, kako Lukasa opozarjati na kahlico, na katero se počasi navaja, kdaj na naši ulici pobirajo smeti, kako dolgo bo zdržala zaloga hrane v hladilniku in kaj manjka v shrambi: vmes poslušam ženo v vlogi modne svetovalke, kaj naj oblečem za večerno podelitev nagrade ambasador znanosti. Do petnajst čez šest sva že zrihtana. Od poroke nisem nosil kravate, nocoj jo pa bom. Zame je razlika res očitna, saj se sicer oblačim precej površno. Bom pa še navzven pokazal, da res cenim to državno pozornost. Nagrada za prispevek h krepitvi slovenske identitete v mednarodnem prostoru, ki jo podeljuje Ministrstvo za znanost (zdaj tudi šolstvo in šport) od neodvisnosti naprej, če prav razumem, je zame res prišla nepričakovano, zato sem se je še toliko bolj razveselil. Podelitev v ozkem krogu uradno vabljenih pomembnih mož in žensk (mnogo manj jih je) v slovenski znanstveni skupnosti in institucijah, ki jo omogočajo, je v palači vlade, kjer tudi še nisem bil nikoli, potekala slovesno, ampak sploh ne pompozno. Mama in oče, ki sta se držala v ozadju (midva vendar ne spadava sem!), sta bila ponosna in ganjena. Godilo mi je, da se jima lahko vsaj na tak način oddolžim, čeprav še tako delno, za njuno resnično nesebično podporo pri mojem pogosto tako abstraktnem delu in razgibanem življenju. Ministrica je imela kratek, zgoščen in poantiran govor, v zahvali dr. Žemve, ki se je v imenu treh nagrajencev javno zahvalil, pa sem čutil neposredno kritiko zmanjšanega proračuna za znanstvene raziskave. Natančno pa ne vem. Znova me je namreč pretreslo, kolikšen obseg informacij in referenc je nujno treba poznati, če hočeš spremljati trenja med različnimi interesnimi skupinami in, bojim se, vedno hujši boj za kos proračunskega kolača. Bilo mi je v čast sprejeti čestitke, ampak tudi jaz se nisem le srečno smehljal. Zahvalil sem se Niku Tošu, ki me je od vsega začetka, ko sem se po povratku iz Amerike vrnil na fakulteto in začel z raziskovalnim delom, spodbujal pri mojih idiosinkratičnih ambicijah dvoživke, intelektualca in umetnika, in skrbel za formalno okolje, v katerem lahko nemoteno delam, in Janku Prunku, ki si je zelo naklonjeno prizadeval za to, da so ustrezni organi ministrstva moje delo sploh opazili, bil vesel rokovanj z uglednimi kolegi, med drugim z bivšim dekanom naše fakultete, pa tudi z rektorjem ljubljanske univerze in predsednikom SAZU, ki ju, kot tudi ne večine, tako ali tako nisem poznal osebno, nato pa do počasnega razlaza sproščeno klepetal, saj sem imel občutek, da kot nekakšen padalec, ki ne sedi v nobenem odboru ali komisiji važnih kompetenc, to lahko storim brez prikritega ogledovanja pomenkujočih se gručic, v katerih nisem iskal nikogar, s katerim bi neodložljivo moral govoriti zaradi tekočih zadev. Nekaj starejših dam pa je pristopilo zato,da bi mi po čestitki lahko rekle: »Vas že poznamo, zanima nas vaša žena!« Ponosen nanjo sem se hahljal, Erica pa je zardela. Njeni nedavno objavljeni polemični članki o odzivu na teroristične napade na njeno prvotno domovino so očitno res kar precej razburkali javnost. Saj je prav.