Tako kot so različne psihoterapevtske smeri so različne tudi okoliščine njenega izvajanja. Omenimo le najpogostejše: individualna psihoterapija je, kot pove že njeno ime, namenjena zdravljenju posameznika; skupinska psihoterapija je namenjena ljudem, ki bi radi rešili svojo zmožnost spopadanja s težavami in problemi v življenju, pri čemer se terapevt (ali več terapevtov) srečuje s skupino ljudi. Skupinska terapija je posebej učinkovita za ljudi s težavami v medosebnih odnosih (kot so npr. intimnost, zaupanje, samospoštovanje), za reševanje družabnih, delovnih in celo seksualnih težav. Ker se osredotoča na medosebne interakcije, se problemi v skupinah učinkovito rešujejo; skupinske interakcije pomagajo udeležencem identificirati, dobiti povratne informacije in spremeniti vzorce, ki uničujejo odnose. Nadalje poznamo psihoterapijo za pare (namenjeno reševanju problemov v partnerskem odnosu), v kateri se terapevt ne poglablja tako podrobno v izkušnje posameznika, ampak bolj v komuniciranje med partnerjema, ki ga skuša kar se da izboljšati, pri čemer si prizadeva na površje spraviti razloge za razmere v partnerskem odnosu, ne pa individualnih problemov. In končno je tu še psihoterapija za otroke in adolescente; med to starostno skupino, ki jo pogosto pestijo težave s čustvi in vedenjem, je odpor do psihoterapije največji, saj se je ne udeležujejo prostovoljno in zato je več časa potrebnega tudi za viden napredek. Za zdravljenje otrok potrebuje psihoterapevt dodatni šarm in karizmo ter debelejšo kožo – pa ne zato, ker bi želel otroka naplahtati, nasprotno: otroci sovražijo ponarejenost še bolj kot odrasli, na poštenost in odkritost pa se radi odzivajo.