»Razvoj je v svetu prišel tako daleč, da bi lahko situacije včasih sicer bile drugačne. Želim si, da bi bile,« pravi Samba in dodaja, da so za situacijo pogosto krivi starejši. »Otroci ne bi barve kože nikoli razlikovali. Starši so navadno tisti, ki verjetno tudi nevede opozorijo otroka na temnopoltega mimoidočega, v smislu 'poglej, tamle gre ...'.« V dokaz za njegove besede opiše dogodek, do katerega je prišlo na celjskem mednarodnem sejmu prejšnji mesec, ko je do njega pristopil poslovnež in mu rekel, da mu mora seči v roko, saj se še nikoli ni rokoval s temnopolto osebo. »Po eni strani to jemljem sicer kot normalno, kot radovednost ljudi, po drugi strani pa mislim, da v Sloveniji 'malo' zamujamo z razvojem. Ko pridem z družino domov, v Kongo, se nihče ne ozira za nami. Moja soproga, belka med domačini, temnopoltimi ljudmi, ni noben tabu. Tam nobeni starši svojega otroka ne dregnejo in ga ne opozorijo na belca, to za njih nima nikakršnega pomena.« In tudi njegov triletni sin ni opazil, da bi bil drugačen od ostalih otrok - do pred nekaj meseci, ko je iz vrtca prišel domov in želel umiti svojo črno barvo s telesa. To pa je dogodek, ki je Sambo razočaral in mu hkrati dal vedeti, da Celjani temnopoltih le ne sprejemamo povsem.