spon, zadržkov in prisil. Hotela se je spojiti z Njim, ki je čisti posrednik, ki je vzvod sveta in božanstvo samo. Kot bi hotela podoživeti prvo poglavje Geneze, poglavje stvarjenja, ki ga je v svojem filološkem erosu podoživela takole: V začetku je bilo Posredovanje in Posredovanje je bilo pri Bogu in Bog je bil Posredovanje. In to je bilo v začetku Bog ... A filologija je v Simone že zdavnaj postala teologija, njen skrivni jezik ponotranjenja, vrnitev v plapolanje Začetka, v razstvarjenje. Ona, ki bi se tako rada okrepčala ob zakramentih svete katoliške Cerkve (in neki viri poročajo, da jih je na zadnjo uro sprejela!), jih je v svojem zavestnem, bojevitem življenju odklanjala. Kot Judinja se je čutila, podobno kot Henri Bergson, solidarna s svojim preganjanim ljudstvom. Kot svobodni človek, poklican k božjemu otroštvu, ni mogla sprejeti vseh izključenj in anatem, s katerimi je Cerkev v zgodovini svojim najboljšim otrokom tako pogosto kratila božji kruh ... Kot pravičnica pa se je bala slehernega plačila ali kompenzacije, s katerim vsaka institucija, tudi najbolj božanska, nagrajuje svoje pripadnike in s tem razvrednoti njihovo brezpogojno poslušnost.