ansko jesen je Mestno gledališče ljubljansko (MGL) praznovalo petdeseto obletnico ustanovitve Knjižnice MGL. Gre za knjižno zbirko, v kateri izhajajo knjige, tako ali drugače povezane z gledališčem, ki jo je davnega leta 1958 ustanovil spoštljivi dramaturg in literarni zgodovinar Dušan Moravec. Zbirka, ki je sprva vsebovala le dela domačih avtorjev, je zainteresiranim bralcem kmalu ponudila tudi sodobno teatrološko publicistiko svetovno priznanih teatrologov (Brook, Freytag, Stanislavski) in zapiske kultnih gledališčnikov (Ionesco, Čehov), vseskozi pa ob podpori države slovenskim gledališkim kritikom in teoretikom nudila podporo pri njihovih večjih projektih. Knjižnica MGL, ki je ena od najstarejših specializiranih teatroloških zbirk v Evropi, je sicer doživljala dobre in slabe čase, toda doslej ni minilo leto, ko ne bi izšla vsaj ena knjiga. Do danes je izšlo že 149 knjig (v povprečju torej tri na leto), med njimi je tudi skoraj devetsto stranski Gledališki slovar priznanega francoskega profesorja Patricea Pavisa. Med vsemi temi knjigami pa že na prvi pogled izstopata dva knjižna naslova, oba plod istega avtorja, sicer profesorja, publicista in urednika številnih učbenikov – Stanka Šimenca. Konec sedemdesetih je namreč v Knjižnici MGL izšla knjiga Slovensko klasično slovstvo v filmu, v kateri je avtor podrobneje analiziral prenos klasičnih slovenskih književnih del v film, nekaj let kasneje pa ponudil še razširjeno izdajo z naslovom Slovensko slovstvo v filmu, v kateri je proučil vse slovenske celovečerne filme, nastale po literarni predlogi. »Kako ironično!« bi si mislili nekateri bralci. V gledališki književni zbirki je izšla knjiga z izrazito filmsko tematiko, čeprav je dobro znano, da se teater in film nikoli nista imela kaj preveč rada, saj naj bi drug drugemu kradla dragocene gledalce. A vendar, kakšna sreča, da je takratni urednik Dušan Tomše uvrstil ta dva naslova v založniški plan, saj bi se lahko omenjena knjiga v toku časa izgubila, Slovenci pa bi bili ob eno temeljnih študij, ki povezuje slovenski film in literaturo. Zakaj ima gledališče pri nas zavidanja vreden renome in zakaj film pogosto enačimo le s trivialno zabavo, ki še daleč ne dosega kriterijev, ki veljajo za druge umetnostne zvrsti? Razlogov je seveda več, eden izmed njih pa je zagotovo tudi dejstvo, da se o gledališču pri nas uči tako na univerzah kot tudi srednjih šolah, o filmu pa skorajda nikjer. Četudi bi katera od šol želela poučevati svoje učence o filmski umetnosti, bi še nekaj let nazaj težko našla literaturo, na katero bi se lahko oprla. Na drugi strani pa o gledališču, njegovi zgodovini in teoriji tudi zaradi prej omenjene zbirke že leta obstaja precej knjig s tovrstno tematiko. Pri nas sicer izhajajo knjige s filmsko tematiko, celo tako veliki projekti, kot je na primer Filmski leksikon Bojana Kavčiča in Zdenka Vrdlovca, ali pa nedavni prevod Knjige o filmu, temeljnega dela, ki jo uporabljajo študenti filmskih študij