Bistvo razprav, ki jih nekatere teoretičarke drugega vala feminizma imenujejo razprave o razliki, druge pa razprave o esencializmu se vrti okoli ženske narave, konkretneje okoli vprašanja, ali obstaja pristna ženska narava ali je kratko malo ni? Potekajo v vseh vejah feminizma, na katerega vplivajo psihoanaliza, eksistencializem, marksizem in sicer znotraj sociologije, antropologije, filozofije, literarne kritike in v zadnjem času tudi takih ved, kakršna je arheologija. Izhodišče esencializma je telo, ki ima svojo govorico in ga lahko beremo kot besedilo. Govorica ženskega telesa je drugačna od govorice moškega, ker sta telesi moškega in ženske različni. Zastopnice esencializma so spremenile ženskost v ženstvenost in so ohranile žensko telo kot kompleksno in problematično temeljno izhodišče feminizma. Nekatere zastopnice esencializma se upirajo temu, da bi jih enačili z univerzalizmom, biologizmom ali naturalizmom, s katerimi jih pogosto enačijo nasprotnice, ki esencializem postavljajo vzporedno s patriarhatom, naivnim realizmom, metafizičnim mišljenjem, lažnim univerzalizmom. Esencialistke pa očitajo nasprotnicam, da je njihovo nasprotovanje le težnja po prostoru znotraj moške teorije (poststrukturalizem, najpogosteje dekonstrukcija). Antiesencializem naj bi bil plačilo za akademsko uveljavitev.