Lucija Gregorčič: Znanja s področja javnega sektorja je premalo in zlasti predstave o tem, kakšno je državno premoženje, ne ustrezajo dejanskemu stanju. To premoženje služi določenemu namenu in zdaj se je treba odločiti ali bo država še naprej zagotavljala ta javni interes ali ga bo prepustila zasebni pobudi. Če ga bo prepustila zasebni pobudi, je prodaja premoženja samo ena od možnosti. Če je denimo infrastrukture premalo ali pa je neustrezna, je verjetno pametneje, da država spusti regulativo in vključi nove investitorje in nove proizvajalce v določeno panogo. Če pa je infrastruktura ustrezna, pa se slabo upravlja, je verjetno pametneje, da jo država proda, da jo da v koncesijo zasebnemu sektorju, morda samo v upravljanje, ali morda najame le sposobnejšo ekipo. Pri nas se privatizacija pogosto enači s prodajo. Poanta je v dobri pogodbi med državo in podjetjem, ob čemer potem ni važno, ali je podjetje zasebno ali državno. Če na primer privatiziramo javne službe, potem je treba namesto države kot nadzornice uvesti mehanizme konkurence.