Povedano drugače, tudi partizani so bili samo ljudje, ki kljub zaostrenim vojnim razmeram niso mogli zatreti svojih telesnih potreb in želje po ugodju, ki se poraja iz spolnega odnosa. Še več, v antologiji slovenske pornografske poezije z naslovom Fuk je Kranjcem v kratek čas avtorja Marjan Dolgan in Miran Hladnik ugotavljata, da ljudje prav zaradi vojne niso pozabili telesnih užitkov, saj je nad njimi nenehno visela senca morebitne skorajšnje smrti, ki je zapovedovala uživanje, dokler je to še mogoče. Borci, s katerimi sem se off the record ob kozarčku bevande pogovarjal o telesnih ljubeznih v času vojne, so odkrito spregovorili o mitingih, ki so bili na partizanskih ozemljih kar pogosti, in potrdili, da je tam kljub zapovedani strogi morali pogosto špricalo od življenja. To poglavje zamolčane partizanske zgodovine je leta 1980, ob glasnem negodovanju partijskih veljakov, prvi razkril film Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni, posnet po literaturi Vitomila Zupana, v katerem se partizani na položajih bašejo s pršutom in zabavajo z ženskami, Metod Pevec v vlogi partizana Berka pa se po seksu zbrano posveti intimni higieni. No, da se je v partizanih seksalo, med vrsticami namigne že prvi slovenski celovečerec Na svoji zemlji Stane Sever namreč postane očka. »Tisto, kar je šlo nam, navadnim borcem, v nos, a smo morali molčati, so bila dvojna pravila. Mi smo morali strogo upoštevati moralna načela in se jim podrejati, medtem ko so za politkomisarje in komandirje veljala drugačna pravila. Lahko so se poročali. Obiskovale so jih žene in ljubice, s katerimi so nato izpolnjevali zakonske dolžnosti. Ali pa so oni obiskovali njih. Mnoge 'navadne' zaljubljence so, da ne bi prišlo do razkroja borbene morale, po ukazih z vrha na silo razdruževali in pošiljali v oddaljene enote.«