Pascale: Osamljenost je tudi danes pogost motiv. Razviti svet je močno individualiziran. Ljudje se v njem počutijo same, potrebujejo nežnost in človeški dotik. Tango se odlično vklaplja tudi v newagevski kontekst spoznavanja in odkrivanja samega sebe. Človek išče stik s samim sabo. Vendar nezavedno čuti, da ta stik lahko vzpostavi samo preko Drugega. Samo tako lahko najde pot do sebe. Drugega pravzaprav išče zato, da bi našel sebe. Drugi je kot ogledalo, v katerem se lahko zagleda, zave. Vsak moj korak, naj bo negotov ali provokativen, odseva na soplesalcu. In če ga dovolj pozorno poslušam, ugotovim, da njegove reakcije odgovarjajo tudi na vprašanje: kdo sem jaz. Vsi iščemo človeški stik. Jaz iz tega, ti iz onega razloga. In v tem iskanju Drugega se najdeva. Tango je prostor, v katerem se najdeta dve iskanji. Vendar to ni neko imaginarno, nezemeljsko iskanje. Tango daje identiteto skupini ljudi, ki se ob določenih dnevih srečuje v določenih dvoranah. Gre za konkretno skupnost in konkretne ljudi. In njihova konkretnost iskanje prizemlji.